Paul Torday: Muharjenje v Jemnu

+ + + + +

Naši možje na tujem

Ker je na predlog nesposobnega in prenapetega PR-a premieru VŠEČ zamisel o fotografiji, na kateri bi z ujetim lososom v roki in ribiško palico v drugi stal med šejki v začasno narasli, sicer pa presušeni strugi v Jemnu, prek vzvodov tipa ministrstvo za zunanje zadeve in Commonwealth ali agencija za odličnost v ribištvu in ministrstvo za okolje, hrano in podeželje podpre jemensko zasebno iniciativo, da bi vsaj za čas deževnega obdobja v vadije, struge presihajočih hudournikov z višavja, lososa res naselili.

Da bi medijsko ponesrečene fotografije otrok in civilistov v krvi in prahu zaradi napačno obrnjenega zemljevida, ko namesto postojanke zbombardirajo šolo ali tržnico, namesto skrajnežev poročni sprevod, zamenjale slike vladnih uspehov, nasmehov glav džamahirije (ali kaj že imajo, sultanat) s prvim v vladi, novice o uspešnih poslih in medkulturni izmenjavi, ki naj obrnejo pozornost od sranja doma (na kaj me že spominja vse tole?). Potem spremljamo zgodbo o misiji nemogoče skozi vse segmente; cenzurirana pisma iz Basre zaročenki, katere firma kupuje nepremičnine za šejka, ki hoče, da bi ribolov združeval plemena in sloje, kot je to na angleških javnih rekah. Šejkov pogled na naselitev lososov kot božje poslanstvo, ki vsem prinese več, kakor so pričakovali, predvsem pa v drugem smislu, verskem, tertulijanovskem verjamem, ker je absurdno. Vse skupaj je spisano kot konglomerat, drugo zraven drugega neprizanesljiva zaslišanja PR-a, PM-intervjuji na teve, biološkoraziskovalna birokracija med sabo in v klinču klestenja sredstev zaradi nesodelovanja, predvsem pa je rekonstrukcija skozi dnevnik možaka, ki se na ribe spozna in je avtor ugledne entomološke razprave o razmnoževanju moljarice. Kako se mu zdi najprej noro, kako pokaže, vsaj misli, da ima hrbtenico, kako se mu zdi zamisel vedno bolj verjetna, lososi, ki potujejo okoli afriškega juga proti svojim mrzlim drstiščem, kako požre vabo in se zahaklja za idejo, ki vedno bolj nadomešča njegov nefunkcionalni zakon. Sam ga sicer najprej opisuje kot harmoničnega, z izjemo pogovorov o tem, ali ribe čutijo bolečino; on, športni ribič, seveda trdi, da ne. Preplet različnih govorov, prisluhi Al Kajdi, zapisniki odborov in parlamenta, medijsko poročanje s poudarkom na Postrvi in lososu, glasilu športnih ribičev, zahteve ptičeljubcev, da morajo z lososi v Jemnu naseliti še kormorane; cela zmešnjava, in Torday obvlada različne govorice in jih tudi spretno ironizira.

Saj ne vem, ali sem v kratkem bral kakšno knjigo, ki bi se toliko norčevala iz vladanja; no, pri Rusih že, kritika ruševin imperija od znotraj, vendar toliko duhovita, to je redko. Kot da o naši zunanji politiki ali zarotah ne bi pisala Rupel in Brejc, temveč drugi o njiju; kot napol faktična proza o lokalnih Feroniklih, Obrovcih in zadevah, za kakršne se TEŠimo, da se ne bodo ponovile.