Dr. Aleš Završnik: "Tehnologija je sredstvo za upor proti zlorabam družbene moči"

Sploh vemo, kam gredo v resnici naši podatki, kdo jih zbira, kdo obdeluje, za kaj jih uporablja, ali jih zlorablja? Kaj nas še ločuje od družbe, nad katero bdi Veliki brat? Je informacijska tehnologija, ki je prinesla toliko zabavnih aparatov in aplikacij, v resnici zgolj sredstvo za pridobivanje in zlorabo družbene moči? Zakaj se moramo boriti predvsem za ohranitev zasebnosti na delovnem mestu? In kako je, kot kaže primer WikiLeaksa, mogoče informacijsko tehnologijo izrabiti za nadzorovanje nadzorovalcev? O tem smo se pogovarjali z Alešem Završnikom, raziskovalcem na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Pravite, da ima informacijska tehnologija kot Janus dva obraza, je torej za človeka hkrati dobra in slaba?

> Vsekakor spreminja kriminaliteto in odzive nanjo. Lajša izvrševanje že znanih oblik kriminalitete in prinaša nove oblike kaznivih dejanj, kot je kibernetska kriminaliteta, z njo pa si lahko pomaga tudi policija. Ne moremo torej reči, ali je dobra ali slaba sama po sebi. V javnosti se večkrat pojavlja strah pred internetno kriminaliteto, otroke se skuša obvarovati pred internetom. Gre za moralno paniko, dejansko je v različnih družbenih situacijah informacijska tehnologija lahko ali dobra ali slaba.

Bolj pospešuje kriminaliteto ali bolj prispeva k njenemu odkrivanju?

> Po mojem to drugo. Ali natančneje, k domnevnemu odkrivanju državnih sovražnikov. Država ima na voljo največ sredstev, privošči si lahko več sodobnih tehnoloških naprav kot kaka kriminalna združba, ne glede na to, kako bogata je. Če govorimo na splošno, ima država tu veliko moč. Vendar se moč posamičnih držav zelo razlikuje. Kaka Madžarska ali druga »tranzicijska« država te moči v resnici nima, kriminalne združbe in skorumpirane politične elite jo bolj kot ne obvladujejo. Če pa govorimo o ZDA, Kitajski in drugih velikih državah, pa imajo to moč in jo vedno bolj tudi izkoriščajo. V tem pogledu so nevarne te, večje države, ne pa manjše države v »šoku«, ki jih plenijo gospodarske elite. Te države imajo samo teoretično možnost, da obvladujejo kriminal s tehničnimi sredstvi, v praksi pa to ne deluje.

V teoriji pa je mogoče vse, digitalnih podatkov je vedno več, vsak dan za seboj pustimo skoraj nešteto digitalnih sledi ...

> Teoretično obstaja zelo velika možnost za zlorabe. Če si država izbere posameznika, ga bo verjetno zlahka zelo dobro nadzorovala in precej lažje, kot je to počela v preteklosti, na primer na daljavo, z GPS-sredstvi, njegove finančne transakcije ... Po drugi strani pa ima država pri preiskovanju kaznivih dejanj omejene vire, omejeno število naprav in ljudi, zato si mora izbrati tarče, ki jih želi nadzorovati. Ključna je torej kriminalitetnopolitična odločitev, koga preganjati. Teza o Orwellovem Velikem bratu se po drugi strani ni uresničila, sedaj ima država več malih bratov, vsi lahko nekaj snemamo, vohunimo s cenovno dostopnimi napravami drug za drugim. Vohunimo lahko celo zoper državo, lep primer tega je spletni portal WikiLeaks.

Omogoča, da tudi nadzorujemo nadzorovalce, kar prej ni bilo mogoče?

> Z internetom je bilo mogoče tako razpršiti depeše, da ni več poti nazaj. Američani so se prek svojih največjih spletnih podjetij temu sicer uprli, a WikiLeaksove kopije so se medtem že razširile po vsem svetu. Za internet pač ni stikala, da bi ga lahko ugasnili. Še dobro. To samo kaže na moč, ki jo je tehnologija dala v tem primeru civilni družbi. Stvari, ki jih je država želela prikriti, so zdaj javno dostopne.

Vodja WikiLeaksa Julian Assange pa je v priporu ...

> Seveda, sla, ki prinaša informacije, hočejo ubiti, če se tako izrazim. V kazenskopravnem smislu sploh ne vem, česa bi ga v zvezi z objavo informacij lahko obtožili. Je pa že tako, da pri vsakem posamezniku lahko nekaj najdeš, če dovolj zavzeto iščeš, »domoljubni« protiteroristični zakoni so tudi vedno dovolj pomensko odprti, da se kaj najde.

Vedno brez težav podpišemo, da se bodo naši podatki zbirali in obdelovali z določenim namenom, in preprosto zaupamo, da se ti podatki ne zlorabljajo ...

> Seveda, v ZDA se s podatki že trguje. Ljudje imajo kartice zvestobe, da zbirajo ugodnosti, v ozadju pa poteka profiliranje prebivalstva, podatki se obdelujejo, križajo, oblikujejo novi podatki o podatkih, od banalnih analiz, katera skupina ljudi porabi koliko in katerega mleka in kruha, ki pa na agregatni ravni vodijo v družbeno razvrščanje in diskriminacijo. V Sloveniji je dovoljeno zbiranje podatkov, če je to predpisano z zakonom ali če posameznik z zbiranjem soglaša. A posameznik praviloma z zbiranjem soglaša, zato po mojem mnenju soglasje posameznika ni dovolj. Tudi v Sloveniji ljudje ne omahujejo, ko dajejo soglasje in zbirajo »pike«, da na koncu dobijo tisti lonec.

Vsi, ki zbirajo podatke, naj si bo to država, gospodarske družbe, ali kdo tretji, imajo običajno za to pravno kritje, a to še ne pomeni, da se podatki ne zlorabljajo.

> Tu obstajata dva pogleda. Eden, morda paranoičen, je, da nastajajo vse obsežnejše zbirke osebnih podatkov, ki pa se nepretrgoma povezujejo v neki centralni stolp. Podatki so po eni strani danes res digitalni in se lahko primerjajo, križajo, po njih se z lahkoto koplje in potem vleče korelacije. A po drugi strani raziskave kažejo, da tako velika povezljivost še zdaleč ni uresničljiva, da je recimo policija pri tem še vedno v bistvu precej nemočna, da stvari v praksi ne delujejo tako. Seveda se države med seboj razlikujejo. V ZDA se policist vozi z avtomobilom, v katerem ima prenosnik, in prime mladoletnika, preveri, kakšne ocene ima v šoli, ugotovi, da je bil njegov oče že kaznovan, ga tako profilira in posledično takoj drugače obravnava.

Včasih pa zbiralci podatkov pravnega kritja sploh nimajo.

> Ko sem šel pred časom v ZDA, nam je bilo na letalu rečeno, da bomo morali dati prstne odtise in se fotografirati, a so poleg tega snemali tudi glas. Po desetih urah leta smo stali v vrsti za vstop v državo vsi precej utrujeni. Tam pa je stala prijazna uslužbenka »carinskih« oblasti, se smehljala in ogovarjala potnike. In ti, utrujeni potniki so prijazno odgovarjali. Ko je prišla do mene, me je začela spraševati, kaj pa kaj počnem v matični državi, in očitno je bilo, da je želela od nas slišati nekaj stavkov, ne glede na to, kaj povemo. Glas pa je najboljši identifikator posameznika, saj ima recimo moški, po tem ko mutira, zaradi fiziognomije grla specifičen glas, ki se da računalniško obdelati in na podlagi tega kasneje tudi identificirati. Vprašal sem jo, ali najin pogovor snema, pa je zardela, obmolknila, pogledala stran in v zadregi rekla: »Maybe.« To ni v skladu niti z njihovim pravom, ki pa očitno že dolgo nima več moči nadzirati procese, ki potekajo.

Pravo nima več moči?

> Pravo postavlja omejitve, kdaj lahko države in drugi subjekti vzamejo in zbirajo podatke, a v praksi je vsaj klavzula o soglasju posameznika kot zadostnem pogoju za zbiranje podatkov močno vprašljiva. Vedno imajo izgovor, da sem dal prstne odtise prostovoljno, da sem se fotografiral prostovoljno, da sem se tudi pogovarjal prostovoljno. In vsi te podatke dajemo prostovoljno. Poznam primer filozofa Giorgia Agambena, ki na poti v ZDA ni dovolil organom, da bi mu odvzeli prstne odtise, se obrnil in odpotoval nazaj. Dober odziv, česar pa si večina že zaradi finančnih sredstev ne more privoščiti.

Nas od Velikega brata loči samo to, da kamere vidimo, in da vemo, kje vse se lahko zbirajo podatki?

> V Angliji, kjer je nadzor s kamerami največji, so se ljudje sprva strinjali z njihovo uvedbo. Menili so, da se bodo ob kamerah počutili bolj varne, vsaj tako so jih prepričevali politiki. A raziskave zdaj kažejo, da se v resnici počutijo manj varne kot prej. Če vidiš kamero, najbrž obstaja razlog za snemanje, in to zagotovo ne pomeni nič dobrega. Dosegli so nasprotno od želenega.

Se strinjate s tezo, da pri sodobnem nadzoru velja načelo krivde, da je torej vsakdo domnevno kriv, dokler ga nadzorni sistem ne spozna za nedolžnega?

> Če izhajamo iz številnih oblik tehnično okrepljenega nadzora, od videonadzora, nadzora potnikov, finančnih transakcij ali hrambe prometnih podatkov na internetu, ki določa, da se hranijo podatki od nas vseh, potem vsekakor. Pod nadzorom smo vsi brez izjeme, kar pomeni, da smo očitno vsi domnevno krivi. Šele pozneje, ko se preiskuje neki osumljenec, se njegova nedolžnost ugotovi na podlagi prej zbranih podatkov. Nadzor je sicer vedno bil in vedno bo. Teorija, da bomo imeli družbo brez nadzora, je naivna. Saj ves čas eden drugega nadzorujemo, neformalno nadzorstvo je ena izmed temeljnih oblik nadzora v vseh družbah. Kar je novega pri novih, tehničnih oblikah nadzora, je univerzalnost. Vsi in vse se nadzoruje. Ne pa tako kot prej, ko je recimo vzhodnonemška tajna služba Stasi nadzorovala disidenta in ga sledila z več agenti, kar je bilo zelo potratno, invazivno in vidno. Danes je nadzor bolj podtalen, prefinjen, »mehkejši«, neopazen in bolj kontinuiran.

Katere so sicer bistvene razlike med starim sistemom nadzora, kjer je bil zbiralec podatkov človek in so bili podatki dostopni samo v fizični obliki, in današnjim sistemom, ko opazujejo stroji, podatki pa so digitalni?

> Bistvo novega nadzora je v tem, da je tehnično okrepljen, da je usmerjen na telo, torej na fizično gibanje in simbolno komunikacijo. Je tudi vsakodneven, kamere recimo na avtocesti snemajo nenehno, je vgrajen v naše vsakodnevne rutine. Je tudi univerzalen, torej nanj ni nihče imun. In ne nazadnje, izvajalci novega nadzora so se razširili, nimamo enega Velikega brata, ampak vohunijo posamezniki in različni nosilci družbene moči, korporacije in podjetja, ki konkurirajo v moči z državo.

Ena glavnih kritik totalitarnih režimov je bila želja po nadzoru. Ampak danes smo nadzorovani še mnogo bolj, pa to nikogar ne skrbi ...

> Država je prej lahko nadzirala posameznike, ki se niso strinjali z njeno politiko. Danes pa lahko nadzira vse, tiste, ki se strinjajo, in tiste, ki se ne.

Prej smo bili izjemno nesvobodni, zdaj pa sistema ne vidimo kot problem?

> Žal je tako. ZDA so recimo v glavah moralne večine še vedno nekakšen svetilnik svobode, čeprav nasprotno vsi kazalci kažejo, da so ena izmed najbolj totalitarnih držav. To dokazujejo številke, recimo število brezposelnih, število brezdomcev, število podhranjenih, število zaprtih, pričakovana življenjska starost, stopnja umrljivosti dojenčkov, stopnja dohodkovne neenakosti ... Je na zadnjem mestu med vsemi zahodnimi državami na svetu, v številu zaprtih pa je kar rekorderka, blizu ji je le Rusija. A za Rusijo Medvedjev ugotavlja, da tam »demokracija ni popolna« in da »stagnira«. Poglejmo samo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v ameriških podjetjih. Zdaj je že 1 proti 419. Pred desetimi leti je bila še 1 proti 42, v Veliki Britaniji je 1 proti 35, na Japonskem 1 proti 20. Nesvoboda je v ZDA zato precej večja kot pri nas, čeprav smo posttotalitarna tranzicijska država, ki se zvija v krčih, one pa so svetilnik svobode, po katerem naj bi se zgledovali.

Zakaj se splača boriti predvsem in najprej za ohranitev zasebnosti na delovnem mestu? Zakaj je prav to zdaj najpomembnejši boj?

> Izhajam iz kritične kriminološke teze, da je to, kar danes človeka najbolj energetsko in časovno izčrpava, sfera intenziviranega in prekarnega dela. Delamo vedno več, vedno več ur in na vedno več krajih. Krepitev zasebnosti na delovnem mestu je pomembna zato, ker tam preživimo vedno več ali celo največ svojega časa. Delodajalec ima zato veliko moč. Prej je bilo mesto nadzora omejeno na stavbo tovarne. V kulturnem kapitalizmu, kjer proizvajamo ideje, pa je delovno mesto razpršeno na številne kraje, zato je tudi nadzor, ki ga ima nad nami delodajalec, toliko večji. Drug vidik je tudi, da so zaradi neoliberalnih idej o minimalni državi zasebni delodajalci, korporacije in podjetja postali veliko močnejši. Svojo pozornost bi zato morali usmeriti na delodajalce in nasploh na nedržavne akterje. Država, če gledamo kazenski postopek, je regulirana, kaj in koliko lahko nadzira, delodajalec pa še zdaleč ni dovolj reguliran. V Evropi so še omejitve moči delodajalca, ki mora dopustiti neko stopnjo zasebnosti delavcem. Na službenem računalniku in službenem telefonu upravičeno pričakujemo zasebnost. V ZDA pa je lastninska pravica delodajalca tako fetišizirana, da lahko delodajalec vedno pogleda vsebino na teh napravah.

Kaj to pomeni, če Evropsko sodišče za človekove pravice odloči, da je sledenje z GPS-om samo blažji poseg v zasebnost?

> Če policija z GPS-om sledi posamezniku po odredbi sodišča, to ni problem. Evropsko sodišče za človekove pravice pa je, mislim, da reklo, da ni problem, če policija brez odredbe sodišča tako sledi posameznika, ker to ne pomeni prevelikega posega. To pomeni, da očitno ne razume moči GPS-a. Vemo, kaj lahko z GPS-om pridobimo. Recimo izvemo, da posameznik vsak dan hodi zvečer na isti kraj, v isto cerkev, in iz tega razberemo, kakšne veroizpovedi je, kako goreč vernik je in še več. Tu se kaže, da za razlikovanje med podatki o prometu in podatki o vsebini ni nobene podlage. Za vpogled v vsebino se vedno zahteva odredba sodišča, za tako imenovane prometne podatke pa ne. Takšno razlikovanje je neumnost, saj se da recimo vsebino »sem goreč kristjan« včasih še bolj niansirano in točno potrditi s prometnimi podatki, za katere se sicer meni, da si ne zaslužijo enake stopnje varstva.

Kaj je bil glavni generator tolikšnega nadzora, vojna proti terorizmu, želja po dobičku?

> Vedno vpliva več dejavnikov. Razlog, da se je videonadzor v Angliji razširil, kot se je, je bil gotovo v paničnem odzivu na terorizem, kar pa je izzvalo, kot zdaj vidimo, še večji problem. Šlo je za idejo, da je mogoče delovati preventivno in najti sledi prihodnjega zločina. To pa je utopično, saj je življenje preveč dinamično. Drugi dejavnik je bila komercializacija tehnoloških sredstev, kamere so dostopne za vsak žep, že vsak mobilni telefon ima vgrajeno kamero, tudi če je ne želimo. Podjetja so želela prodati svoje inovacije. Potem je potreben le še sprožitveni dejavnik, da se neka tehnologija uvede kot sredstvo boja zoper kriminal. V Veliki Britaniji je bil to umor dečka, ki so ga posnele videokamere, in to je bilo to.

Poznamo projekcije, v knjigah in filmih, kjer stroji prevzamejo oblast in si pokorijo človeka. Se bo to zgodilo tudi v resničnosti?

> Ne vem, tehnologija se je vedno uporabljala kot glavno orodje v boju za prevlado nad kom drugim. Tehnologija je zgolj sredstvo za ohranjanje, pridobivanje, a tudi sredstvo za upor proti zlorabam družbene moči, pa najsi ta prihaja s strani držav, političnih strank ali podjetij. In tega se moramo zavedati.