Spomini na nedolžnost

George W. Bush, nekdanji ameriški predsednik, je končno našel prijatelje. Prijatelje, ki jih ni nikoli imel. Ki jih ni nikoli videl. Kje danes najlažje najdeš prijatelje? Točno, na Facebooku. In tam jih je našel tudi Bush. Nedavno je namreč na povabilo Marka Zuckerberga, ustanovitelja Facebooka, priletel v glavni štab korporacije Facebook, bazirane v Palo Altu, od koder je eno uro kramljal z uporabniki Facebooka ter odgovarjal na njihova »editirana« vprašanja. Facebook je resda dobil novega prijatelja, toda Bush ni prišel zato, da bi promoviral Facebook ter nove oblike družbenosti in družabnosti, ampak zato, da bi promoviral svoje spomine, naslovljene Decision Points. Hej, Facebook ima pol milijarde uporabnikov, pol milijarde potrošnikov, pol milijarde prijateljev, kar je seveda bistveno več, kot ima Bush prijateljev na svojem Facebooku - le 600.000. Vsaj tako pravi. In to ni malo. Bush kot geek? Tehnofrik? Vau! Toda to še ni vse. Bush, prijatelj mrtvih ameriških vojakov (kot vsak spletni ludist), svobode kot najvišje oblike prostega trga (kot vsak spletni neoliberalec), morastih sanj o »naslednjem 11. septembru« (kot vsak spletni konspirolog), blackberryja (kot Obama) in iPada (kot Marko Crnkovič), navdušen nad »rastjo« Facebooka, »snom«, ki mu Facebook sledi, in deželo, ki mu ta »sen« omogoča, je tudi razkril, da je prvi »e-mail president« (hja, prvi »e-predsednik« v zgodovini Amerike in sveta), to pa zato, ker je njegova administracija v osmih letih poslala 170 milijonov mejlov, ki so zdaj skrbno arhivirani, toda pod vsakega izmed njih bi bil lahko podpisan on, George W. Bush. That's my Bush!
Bush nima sreče z zgodovino: tudi ko hoče izgledati kul, je povsem retro. Kje živi? Očitno še vedno v svojem svetu. Samo pomislite: ko je »prijateljeval« na Facebooku, so svet zasuvale tone tajnih depeš ameriške diplomacije, ki jih je razkrila spletna stran WikiLeaks. Geslo dneva je bil WikiLeaks. Vsi - celo zaporniki iz Guantanama in Ahmadinedžad - so govorili o WikiLeaksu. Kamor si šel, si trčil ob WikiLeaks. Ne Bush. Spet je otrokom bral pravljice. Spet ni imel pojma, kaj se dogaja: WikiLeaksu je namreč prek Facebooka posredoval odlično idejo - hej, v času mojih dveh mandatov smo razposlali 170 milijonov mejlov! Vsekakor, lepo bi jih bilo videti. Ni problema, je verjetno dahnil Julian Assange. Če je prišel do tajnih dokumentov o afganistanski vojni, tajnih dokumentov o iraški vojni in tajnih depeš ameriške diplomacije, bo prišel tudi do Bushevih mejlov, pa četudi so, kot pravi Bush, arhivirani. Kot da to kaj pomeni. Če bi Bush vedel, kaj se dogaja in v čem je trik, se ne bi hvalil s tem, da so njegovi mejli »arhivirani«. To, kot vsi dobro vemo, ni več kriterij. Niti jamstvo.
Bush ni nikoli imel kaj prida sreče z geografijo - in spet je ni imel: šel je na Facebook, toda moral bi na WikiLeaks. In če bi mu rekli, naj s prijatelji kramlja prek WikiLeaksa, bi to potem verjetno tudi storil. Bush je »prijateljeval« na Facebooku, ko je ravno vse - vključno s Facebookom - preglasil in zasenčil WikiLeaks. Toda WikiLeaks ni preglasil in zasenčil le Facebooka - zasenčil in preglasil je tudi Busheve spomine, njegove Decision Points. Bush je namreč svoje spomine objavil tik pred invazijo spletne strani WikiLeaks, ali bolje rečeno, tik pred razkritjem tajnih depeš ameriške diplomacije. In poudarek je prav na tistem »tik pred«. WikiLeaks je Bushu ukradel šov. In to dobesedno. Kajti kazalo je, da bo Bush vstal od mrtvih in da bo spet glavni - da bo torej spet intoniral javno razpravo in spet razburjal mednarodno diplomacijo. V resnici je bil le WikiLeaks pred WikiLeaksom. Le mali, groteskni, patetični napovednik za WikiLeaks. Še več: kredibilnost tega, kar piše v tajnih depešah ameriške diplomacije, je vnaprej potrdil in legitimiral. Nehote, se razume.

Nisem kriv!

Bushevi spomini so izšli takoj po ameriških kongresnih volitvah, toda marketinško-promocijski pomp se je začel že prej. Ni kaj, knjiga je bila dobro tempirana: založniki so se skušali »okoristiti« s predvolilno, volilno in povolilno vročico. To je pač najboljši čas za prodajo političnih knjig, političnih biografij in političnih avtobiografij. Trg se na take knjige tedaj najbolje odziva. Toda Bushev štab je računal še na dvoje. Prvič: da bo izid Bushevih spominov - oz. pompozno predvolilno napovedovanje izida - pripomogel k republikanski zmagi na kongresnih volitvah. Bush se je tako nevsiljivo in nedolžno vključil v predvolilno kampanjo. In drugič: da bo izid Bushevih spominov v tem predvolilno-volilno-povolilnem kontekstu prispeval k rehabilitaciji samega Busha. Ko bodo ljudje pomislili na Obamo, na njegove nizke rejtinge in na krizo, iz katere jih ni izvlekel, si bodo rekli: hej, pa saj Bush ni bil tako slab! Bushu bi cena zrasla. Ne bi več veljal za najslabšega ameriškega povojnega predsednika - niti za najslabšega ameriškega predsednika vseh časov. Percepcija ljudi bi se spremenila. Hočem reči: Busha bi videli v povsem drugačni luči. In tudi republikance bi videli v povsem drugačni luči: hej, četudi republikanci izgledajo na prvi pogled slabo, v resnici niso tako slabi - na dolgi rok se izkaže, da so bili dejansko kul! Busheve spomine bi lahko prodajali s propagandnim sloganom: »Me že kaj pogrešate?« Kar bi bilo tudi povsem logično: tako se je namreč glasil slogan na billboardih, ki so jih kmalu po Obamovi izvolitvi na Floridi zakupili Bushevi najbolj fanatični privrženci.
Republikanci so učitelji zgodovine kratkega spomina. In Bush je le republikanec: njegovi spomini so kratkega spomina. Kar pa naj vas nikar ne zavede: to so tipični predsedniški spomini. Ameriški predsedniki svoje spomine pišejo zato, da bi v muzeju izgledali dobro. Ko stopiš v muzejsko svetišče tega ali onega ameriškega predsednika, se morajo na kaki omari obvezno bleščati njegovi spomini - njegov magnum opus, njegov veliki epos, njegova avtobiografija, ki se običajno lepo poda pohištvu. Ki izgleda kot kos pohištva. In ki tudi funkcionira kot kos pohištva. Nanjo se lahko recimo usedeš. Nanjo lahko stopiš. Z njo lahko podložiš kaj težkega, nestabilnega. Z njo lahko tudi koga mučiš. Vedno prav pride. Nikoli ne zastari. Vedno ohrani svojo izvirno čvrstost. Ne brez razloga: nikoli je ni nihče odprl. Nikoli je ni nihče prebral. Predsedniških spominov že kar pregovorno nihče ne bere.
Ja, mnogi jih kupijo - berejo pa jih ne. Nam predsedniški spomini povejo kaj novega? Ne. Au contraire: predsedniki se v njih spominjajo le tega, kar so o sebi prebrali v časopisih, svojih biografijah in na spletu. To seveda pomeni, da nas skušajo presenetiti s tem, kar že vemo. Bush počne natanko to. Svoje »spomine« pobira iz drugih knjig, recimo iz Woodwardove knjige Bush at War in spominov Arija Fleischerja, svojega nekdanjega tiskovnega predstavnika.
Dan, ko predsednik objavi svoje spomine, je dan, ko se skuša postaviti v zgodovino. Ali bolje rečeno: dan, ko predsednik objavi svoje spomine, je dan, ko nam predsednik pove, kako hoče, da ga vidi zgodovina (in kaj hoče, da piše v nekrologih, ko bo enkrat umrl). To je dan obračuna z zgodovino. In tu nastopi hud paradoks: predsednik pride na randi z zgodovino, toda obenem hoče ostati nedolžen. Njegovi spomini so afirmacija njegove nedolžnosti. Pri Bushu je paradoks le še toliko hujši. Kdor je gledal Botra, ve tole: Ko pride dan obračuna, ne govori, da si nedolžen! Ne moreš spati z zgodovino, ne da bi se ti poznalo. Ne moreš delati zgodovine in ostati nedolžen.
Se še spomnite zgodb o mučenju z waterboardingom? Saj veste, zgodb o mučenju iraških zapornikov, »sovražnih borcev« in drugih »osumljencev«. Bush piše, da je k njemu prišel George Tenet, direktor Cie, in ga prosil, naj odobri waterboarding kot zasliševalno metodo - ni problema, je dahnil Bush. Ljudje, ki se spoznajo na medicino, so mu rekli, da waterboarding na dolgi rok ne pušča kakih vidnih psihičnih posledic, ljudje, ki se spoznajo na pravo, mednarodne deklaracije in človekove pravice, pa so mu rekli, da waterboarding ne velja za mučenje. »Nisem odvetnik. Toda zaupati moraš presoji ljudi, ki te obdajajo. In jaz jim zaupam.« Vidite, Bush je nedolžen. Absolutno nedolžen. Pa ne le zato, ker ni odvetnik in ker so mu odvetniki dajali natanko tiste odgovore, ki jih je hotel slišati: če waterboarding uporabiš na muslimanu, to ni mučenje! »Waterboarding je tehnika, ki mu (muslimanu!) omogoči, da pride do meje, izpolni svojo versko dolžnost in potem sodeluje.« Češ: musliman najprej pusti, da ga mučijo, ritualno trpi, trpi in še malo trpi, s čimer izpolni svojo versko in moralno dolžnost, potem pa spregovori - in ko spregovori, je odrešen kakršnekoli krivde, ker je pred tem trpel. Razumete, ne: muslimani so od svojih zasliševalcev zahtevali, da jih mučijo! Muslimanom so z mučenjem le omogočili, da so bili muslimani! Nič, Bush je nedolžen.
Se še spomnite 11. septembra, ko so ugrabljena potniška letala napadla Ameriko ter zrušila Svetovni trgovinski center in preluknjala Pentagon? Potem se gotovo tudi spomnite, da Busha tisti dan ni bilo na spregled - z letalom so ga selili iz ene vojaške baze v drugo. Bush se je skril, so rekli. Vsi so bili zgroženi. Bush zdaj pravi, da je ukazal, naj ga odpeljejo nazaj v Washington, a so ga tajna služba in politični svetovalci preglasovali. Bush je nedolžen. Kriva je tajna služba. Sploh pa, Bush ni točno vedel, kaj se dogaja - predsedniško letalo Air Force One nima satelitske televizije! Nedolžen. In še enkrat nedolžen.
Se spomnite tistega četrtega ugrabljenega potniškega letala, ki je potem strmoglavilo v Pensilvaniji? Bush je ukazal, naj ga sestrelijo - hej, ugrabljeno potniško letalo je orožje! Toda ko je izvedel, da se je letalo raztreščilo, je prestrašeno vprašal: »Smo ga sestrelili ali je strmoglavilo?« V želodcu ga je zvilo. »Sem s svojim poveljem povzročil smrt tistih nedolžnih Američanov?« Ne, so mu sporočili - potniki so se uprli ugrabiteljem, tako da je letalo potem strmoglavilo. Potniki so se sami sestrelili. Bush je nedolžen.
Se še spomnite tistega hurikana, ki je razdejal New Orleans in okolico? Okej, Bush sicer zdaj pravi, da ni reagiral dovolj hitro, toda ni kriv: zakaj pa niso evakuirali New Orleansa!? Saj jim je rekel, naj ga evakuirajo. Niso ga poslušali. Krive so mestne oblasti in guvernerka. Sploh pa, če bi guvernerki preveč vsiljeval svojo voljo, bi izgledal kot republikanski mačist! Zato raje ni takoj reagiral oz. interveniral, še toliko bolj, ker je New Orleans večinsko črnski - če bi interveniral, bi vsi rekli, da je rasist! Sledil bi pravi pekel! Jasno, Bush noče izgledati kot mačist ali rasist, ker je nedolžen. In še enkrat nedolžen. Je pa res, da ga za rasista niso razglasili zato, ker je reagiral, ampak prav zato, ker ni reagiral - ker je torej New Orleans ignoriral.
Se spomnite Osame bin Ladna? Resda ga nismo nikoli dobili, pravi Bush, toda »prisilili smo ga, da je spremenil načine svojih potovanj«. Da ni ravno obratno? Mar ni Bin Laden spremenil načinov naših potovanj? A to še ni vse: ker so Bin Ladna prisilili, da je spremenil načine svojih potovanj, so preprečili naslednji 11. september. In ker so preprečili naslednji 11. september, je to tako, kot bi dobili Bin Ladna. Bush je spet nedolžen. Se še spomnite orjaškega napisa Mission Accomplished (Misija končana), ki se je vil za Bushem, ko je na letalonosilki Abraham Lincoln oznanil, da je s tem v Iraku »konec večjih vojaških operacij«? Vsi so se smejali njegovi kratkovidnosti - in napisu. In res je bil kratkoviden: zdaj pravi, da napisa, ki je stal za njim, sploh ni videl. Ker je nedolžen. Absolutno nedolžen: kot namreč pravi, z repliko »konec večjih vojaških operacij« sploh ni meril na Irak, ampak na letalonosilko Abraham Lincoln! Angel.
In seveda, gotovo se spomnite, da so Irak napadli zato, ker naj bi imel in razvijal orožje za množično uničevanje, toda iraškega orožja za množično uničevanje potem niso nikoli našli. Bush pravi, da so ga obtoževali, da je lagal, kar pa se mu zdi povsem nelogično: če bi vedel, da Irak nima orožja za množično uničevanje, ne bi rekel, da ga ima! Le zakaj bi rekel, da ga ima, če bi vedel, da ga nima? In Bush, ki se ima za disidenta, ker Iraka ni takoj napadel, ampak je dal priložnost diplomaciji, je spet nedolžen.

Kozmični vic

Ergo: Bush namoči druge. Toda voda mu uide tudi »čez«, v tujino. In v tej točki se prelevi v WikiLeaks. Bush recimo razkrije, da so z waterboardingom »osumljencev« preprečili teroristični napad na londonsko letališče Heathrow in londonski Canary Wharf ter s tem rešili življenja mnogih Britancev. Britanci so ponoreli. Iz dveh razlogov: prvič, waterboarding je mučenje, mučenje pa je nesprejemljivo, nemoralno in kontraproduktivno, in drugič, zaupnih informacij, ki so britanske oblasti pripeljale do preprečitve terorističnega napada, niso pridobili z mučenjem. Dalje, Bush je razkril, da je Pentagonu ukazal, naj pripravi načrt za napad na iranske nuklearne instalacije. Ob tem razkritju so ponoreli Iranci. Sirci so ponoreli ob Bushevem razkritju, da je načrtoval napad na Sirijo, ali bolje rečeno, na sirske nuklearne instalacije. V isti sapi je ponorel tudi Izrael - Bush je namreč razkril, da ga je za napad na Sirijo prosil izraelski premier Ehud Olmert. Nič manj niso ponoreli Palestinci: Bush je razkril, da so od sporazuma o nadaljevanju mirovnega procesa v zadnjem trenutku odstopili, ker bi bil z izraelske strani podpisnik premier, ki ravno odhaja.
In tako dalje. In tako dalje. In končno: ponoreli so Nemci, ker je Bush razkril, da je kancler Gerhard Schröder najprej podpiral napad na Irak. Bushu naj bi rekel: »Kar velja za Afganistan, velja tudi za Irak. Države, ki sponzorirajo terorizem, je treba kaznovati. Če boste ukrepali hitro in odločno, potem sem z vami.« Toda pred volitvami, pravi Bush, si je Schröder na lepem premislil in napada na Irak ni več podpiral. Kar je logično, je besno siknil Schröder: tedaj je bilo že povsem jasno, da Irak ne sponzorira terorizma. »Bush ne govori resnice.« To seveda ni edini razlog, zakaj Bushevih spominov ne bi smeli prodajati na oddelku, kjer so zgodovinske knjige, biografije in avtobiografije, ampak na oddelku, kjer je fiction.
Kozmična ironija je le v tem, da Bushev šov - da ne rečem Bushev wikileaking - ni trajal. Ko so se začele vlade ravno odzivati na Busheva »razkritja«, je udaril WikiLeaks. Vlade so začele na hitro brati WikiLeaks, Busheve spomine pa so vrgle v smeti. Zgodovino je prevzel WikiLeaks - in odpihnil Busha.