Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje

Konec sveta.

Ko sem gledal, kako se Edmund (Skandar Keynes) in Lucy (Georgie Henley) spet zavihtita v Narnijo, svoj mali eksotični paralelni svet, kako z njima skozi portal plane tudi njun zoprni, iritantni bratranec Eustace (Will Poulter), Jar Jar Binks Narnije, kako se potem spnejo s princem Kaspijanom (Ben Barnes), kako s Potepuško zarjo preplujejo burne oceane in bajne otoke, kako se spopadajo z meglenimi oblaki in srhljivimi zmaji, kako se skušajo polastiti sedmih mečev sedmih Gospodarjev in kako se podajo v skrivnostna Vzhodna morja, kjer naj bi ždel Konec sveta, se nisem spraševal, koliko 3D Potovanje Potepuške zarje, tretji del Zgodb iz Narnije, dolguje Gospodarju prstanov ali pa Harryju Potterju (niti obratno, koliko Harry Potter dolguje Narniji), ampak: kako to, da so režiranje tretje Narnije prepustili Michaelu Aptedu, ki je star 70 let?

Okej, Apted je režiral Jamesa Bonda in miniserijo Rim, zato lahko rečete: potrebovali so nekoga, ki ima smisel za eksotiko in sandalsko epiko. Apted, ki je kariero začel na začetku šestdesetih, je posnel kopico filmov, tako Agatho kot Nell, tako Gorile v megli kot Park Gorkega, zato lahko rečete: potrebovali so izkušenega rutinerja, filmskega birokrata, ki serije ne bo pokvaril. Apted je kariero začel na TV, pa tudi kasneje je posnel kopico TV nadaljevank, zato lahko rečete: v času, ko v kinu vrtijo nadaljevanke, so potrebovali nekoga, ki razume logiko nadaljevank, potemtakem nekoga, ki bo poskrbel, da nova epizoda Narnije ne bo slabša od prejšnje in da obenem ne bo tako dobra, da bi preveč dvignila pričakovanja publike in od naslednje epizode zahtevala nemogoče. Toda ko gledate vse te otroke, ki sanjarijo o paralelnih svetovih, ki se zatekajo v svoj skrivni svet in ki jih je strah, da bodo odrasli in postali nekaj povsem banalnega, nevznemirljivega, celo dolgočasnega, se spomnite še nečesa drugega: Apted je sredi šestdesetih pomagal pri snemanju dokumentarca o skupini sedemletnih otrok, ki so kameri zaupali vse svoje strahove, vse svoje sanje in vsa svoja pričakovanja - in potem je vsakih sedem let posnel nov dokumentarec o njih. Vsakič so bili sedem let starejši - v zadnjem, posnetem leta 2005, so stari že 49 let. Sanje se jim niso izpolnile, postali niso to, kar so hoteli postati, odraščanje je vojno stanje, vsakič, ko se zbudiš, je konec sveta - in tretja Narnija je njihov »ti boš jaz, ko bom star«.