16. 12. 2010 | Mladina 50 | Kolumna
Pritisk
Srednjeročno se nam lahko zgodi tudi čudež: preobrazba politike
© Tomaž Lavrič
V državi je nastala široka fronta nezadovoljstva z razmerami v domovini. Sestavljena je pestro.
Najprej so tu vidni posamezniki (Mencinger, S. Hribar, Bučar, Cerar, Kovač ...), ki so kritični, dobronamerni in tudi kaj predlagajo, a so redki in utonejo v množici drugih glasov. Potem so tu nekatere znane skupine, ki Slovenijo praviloma slikajo črno in brez odtenkov, npr. slabo zakrinkani dvojček iz SDS Virant-Turk ali pa udarna neoliberalna četica (Damjan and comp.), od krize povoženi intelektualni luzerji, ki se kot možici na vzmet vedno znova dvignejo iz pepela svojih zgrešenih diagnoz in napovedi (čestitke za trpežnost).
Nedavno se je oglasila težko opredeljiva skupina, v kateri je sociolog Vehovar izumil mesijo in napovedal bližnjo blaznost predsednika korupcijske komisije. Take in drugačne skupine se množijo in so ali pa se razglašajo za člane pisano razčlenjene civilne družbe, ki sicer v velika ekonomsko-politična vprašanja ne posega kaj prida.
Od velikih grupacij so tu sindikati, dragoceni in nepogrešljivi, a, zlasti kar zadeva pokojninsko reformo, nerazumljivo izgubljeni. Nekateri njihovi panožni ali podjetniški deli (glej Teš) se grejo sindikate, lastnike in izsiljevalce hkrati. Cerkev slabo prikriva nezadovoljstvo z levo oblastjo. Številna združenja poklicnih skupin nastopajo egoistično in otežujejo socialni dialog. Opozicija s SDS na čelu je rušilna in se ravna po geslu čim slabše, tem boljše. Mediji, sicer enako nepogrešljivi kot sindikati, jo pri tem deloma posnemajo in v marsičem prispevajo k zmedi. Vsi po vrsti svoje težave in hibe po malem projicirajo v vlado.
Te in podobne grupacije so samo konica vseobsežnega nezadovoljstva, ki se kaže v rastočem družbenem nemiru, stavkah, protestih, padajoči podpori oblasti itd. Nekdanje (samo)zadovoljstvo se je s krizo dokončno razpočilo in se spremenilo v svoje nasprotje, zdaj deluje psihologija krize, ki nenehno zaostruje družbeno klimo.
Dejanski položaj je slab, dojemanje tega položaja pa histerično-katastrofično. Nezadovoljstvo je upravičeno, a postaja slepo. Pogosto najbolj kričijo tisti, ki imajo sami veliko masla na glavi.
Fronti nezadovoljstva stoji nasproti koalicija, ki se nenehno prepira, in vlada, ki jo navzven predstavlja skoraj izključno Pahor, nastopajoč tako, da družbe ne umirja, ampak jo histerizira. Iz tega raste dodatno nezadovoljstvo.
V državi ni vse do konca narobe in tudi politika, sicer upravičena tarča kritik, ne dela vsega napačno. Toda družbena zlovolja ima svoj zagon, kritičnost se spreminja v kritikastrstvo in črno se mala vse, tudi belo. Kakofonija nezadovoljstva je uperjena proti nekaj skupnim točkam: razmajani pravnosti, prevelikim socialnim razlikam, klientelizmu. Vse te anomalije se povezujejo predvsem z (vladajočo) politiko. Pritisk nanjo narašča.
Toda to je dokaj jalov pritisk. Če odštejemo politično opozicijo, ni videti nobene širše fronte artikuliranega nasprotovanja praksi in konceptu vladanja, čutiti je samo čedalje višje valove jeze, frustracij, negotovosti, apatije, kritike vsega in vsakogar.
Prepuščanje temu stopnjevanju je nevarno. Če je protestništvo trajno, a razpršeno, deloma politično sfrizirano, deloma neutemeljeno in brez alternativnih predlogov, izgubi moč, politika se zanj ne meni več in koraka po svoji poti, kakršnikoli že. Protest brez odziva politike pa lahko v dolgotrajni krizi in ozračju, kakršno se kuha, sproži tudi nasilne reakcije, ki lahko prinesejo karkoli.
Modrovanje sociologa Vehovarja o Mesiji in Damjana and comp. o izvozu sodnikov je drastičen primer poglabljanja splošne zanorjenosti in uničevanja razumnega družbenega dialoga. Tak dialog bi že sam po sebi deloval pomirjujoče. Toda dialog, tudi socialni, pri nas še nazaduje. Žal si ga želi malokdo v deželi.
Za to je kriva predvsem politika. Izbruh krize jo je deloma prisilil k drugačnemu ravnanju, ni pa prinesel intelektualnega odgovora in streznjenja - sistematičnega razmisleka o tem, kaj vse je (bilo) narobe in kako naprej. Brez poštene diagnoze ne more biti poštenih popravkov.
Pritisk, katerega jedro je nezadovoljstvo anonimne večine, je naraven in kljub svoji kaotičnosti potencialno produktiven - prek stopnjevanja zmede, jeze in nezadovoljstva do treznosti in sprememb? Brez pritiska sprememb ne bo. Politika pritisk zanesljivo čuti in se skuša nanj deloma odzivati, tudi z demonstrativnimi aretacijami znanih in bogatih. A to je malo, pozno in deloma blef, ki naj bi pokazal, da ni nedotakljivih. Oblast je nasploh v zagatnem položaju; ko skuša uvajati spremembe (reforme), pritisk nase še krepi.
Kakorkoli obračamo, se razmere v državi ne bodo spremenile na boljše, če se ne bo temeljito preobrazila politika, ta univerzalna nadelita. Mimo nje ne vodi nobena civilizirana in varna pot. Ne preostane drugega kot upanje in trud, da se bo ta politika preoblikovala - in to dolgočasno, brez mesije in brez totalne krize.
Možnosti, da bi se to zgodilo na hitro in temeljito, so zanemarljive. Kriza je huda, naša politika pa ujeta v oklep rutine, prestreljenosti z lobiji, mešanice dobrodelniške sociale in neoliberalnih dogem v glavi. V tem ni sama, ni nekakšen kužen otok v morju sposobnosti, poštenosti, dobrih namenov. Bolj ali manj v krizi so vse elite in tudi ljudstvo ni angel; nikomur se npr. ne zdi sporno drobno utajevanje državni blagajni.
Politika se lahko spremeni z novimi strankami ali s prenovo starih. Potreba po spremembah je velika. To velja za levico in desnico. Prostor za spremembe na levi ponujajo učinki krize in ra-zočaranje nad levico po volitvah. Na desni ga odpira potreba po močni normalni stranki; zdaj tam monopolno kraljuje SDS. Na široko so odprta tudi vrata za verodostojno zeleno stranko.
Zaželeno preobrazbo politike ovira veliko stvari. Toda srednjeročno se nam lahko zgodi tudi ta mali čudež. Če se je nekoč spremenila slovenska komunistična partija, se lahko tudi sedanja politika. Spremembo zahtevajo prevladujoče razpoloženje, grožnja socialnih izbruhov, iztekanje neoliberalizma, prepletanje različnih kriz različne intenzivnosti, ki postajajo trajnica tega sveta.
Seveda pa prenova politike na boljše ni nujna, zamenja jo lahko vladavina trdorokcev, izrazitih populistov ali podaljšanje statusa quo. Kam se bo nagnila tehtnica, je zelo odvisno tudi od fronte nasprotovanja. Ta fronta mora biti zahtevna, a treznejša in bolj artikulirana, kot je zdaj.
Večje spremembe politike so najbrž mogoče šele po volitvah. Če bo poražena levica, se bo več zgodilo njej, če bo potolčena desnica, se bo bolj preuredila ona. Temeljitejša preobrazba enega pola pa bo za sabo prej ali slej potegnila tudi spremembe drugega. Tako utegnemo ostati brez Pahorja in Janše. Bomo prenesli?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.