Salman Rushdie: Tla pod njenimi nogami

+ + + + +

Svet in njegov dvojnik

Rushdie je velik pripovednik, Otroci polnoči, Mavrov poslednji vzdih in Klovn Šalimar so temeljni sodobni romani zaradi izrazitega mešanja ravni, nosilne zgodbe, esejizma, politične analize, angažmaja in provokacije; zato fatva po Satanskih stihih. Hkrati so v njih uporabljene orientalne pripovedne strategije, vložene zgodbe, kar je blizu žanrskemu eklekticizmu, mešanju banalnega in vzvišenega. Tokrat nameša orfični mit in orakeljsko, apokaliptično atmosfero sedemdesetih in osemdesetih let, vse cepi na učinke globalizacije in občutek odtujenosti, samote. Ker jemlje politiko kot nekaj perifernega in zabrisanega, vgnetenega v vsakdanjik - to niso samo vojne in doktrine, temveč tudi življenjski slog in upiranje glavnemu toku -, v brstenje vizualnega in hitro menjavanje trendov, se zdi tokrat bolj kot lastnim zgodnjim delom soroden Ballardu ali de Lillu.

Roman se dogaja po vsem svetu; v Bombaju z odraščanjem pripovedovalca, Raia, fotografa, ki je nema priča in oglišče v trikotniku slavnega in razvpitega glasbenega para, Ormusa in Vine, ki vzpostavljata glasbene trende in dajeta neizbrisen pečat času. V ospredju je nemogoča ljubezen zvezdniških pošasti, Rushdie jo detektira skozi pojav producentov, vinilk, piratskih ladijskih radiev, identifikacije mladih in pojava brezpreštevnih posnemovalcev. On, Ormus, je preživeli od dvojčkov, ima zato ne samo dvojno videnje sveta, vidi tudi skozi drugega, senčnega in ob porodu umrlega spremljevalca. Dana so mu videnja, prekognicija, in tako vse velike hite drugih odpoje in odigra, še preden so zares napisani. Ormus je Orfej, v romanu je cel kup aluzij na spust v podzemlje, tudi na revolucijo v glasbi, ki se je začela ravno z operami o Orfeju in Evridiki v sedemnajstem stoletju; orfizem je temeljni mit o umetnosti. Pevčevo in pesnikovo osamljenost vidimo skozi Raia, reporterja z bojišč, ki jih pred milenijskim obratom ni manjkalo; ravno zaradi prikritosti, zabrisane občutljivosti, skromnosti je pripovedni zamah daljši in manj ekstatičen. Drsimo skozi prizore globaliziranega in dezorientiranega sveta, med indijske izvedence za korupcijo, oblikovalce subkultur, zgodovino popularne glasbe, mitologije Indoevropejcev, novo duhovnost in lažne preroke, emancipacijo spolnih praks in intenzivno rasno prelivanje. Roman je nabit z apokaliptično atmosfero, pesmi o božjem srdu in kazni za izkoreninjenost so sklepni akordi te proze. Izpisane, kot smo pri Rushdieju vajeni, in to pri njem občudujemo, vehementno in z veliko erudicijo. Da zgodovino glasbe zadnje tretjine prejšnjega stoletja izpiše v Bombaju rojeni in prek Anglije v Ameriki živeči svetovni nomad, ne bi smelo nikogar presenetiti. Današnja Šeherezada črpa iz ene zadnjih velikih mitologij, iz gigantskih in titanskih razsežnosti nosilcev glasbene industrije.