Mary Douglas: Čisto in nevarno

+ + + + +

Legendarno delo angleške kulturne antropologinje iz leta 1966 je dočakalo tudi slovenski prevod.

Biti pol stoletja za časom vendarle ni povsem dobesedno: tudi dela nekaterih slovenskih sociologov, antropologov in etnologov so podprta s spoznanji angleškega originala. Toda v tem času so nastali tudi številni antropološki spisi, ki povzemajo in nadgrajujejo Douglasovo. Zakaj mimo hommaga danes sploh brati to klasično delo?

Ideja čistosti je v sodobnosti še bistveno bolj aktualna, kot je bila v šestdesetih. Industrija pomivalnih praškov, čistil in vsemogočih -cidov producira obsesivna obnašanja množic. Zatorej velja za hip izstopiti iz teh samoumevnosti in vzeti v branje »Čisto in nevarno«. Douglasova v njem proučuje obrede in tabuje primitivnih ljudstev Afrike in Azije, toda ne kot eksotiko, marveč kot iskanje skupnih okvirov, ki veljajo tudi za zahodno civilizacijo. Nečistoča ne obstaja sama po sebi, je namreč v odnosu do moči, torej družbenih avtoritet in obredov, toda vsebine nečistosti niso splošne, saj se razlikujejo od plemena do plemena oz. od naroda do naroda. Če odskočimo od Douglasove v zgodovinski zgled: pes je bil v Moskvi 17. stoletja tako umazan stvor, da se ga človek ni dotaknil z roko, medtem ko danes z gospodarjem skupaj ležita na kavču dnevne sobe.

Vsebine, ki jih delo obravnava, so kajpak spolnost, umivanje, preklinjanje, incest, prešuštva, seveda smrt, tabuji in obredi, ter načini, kako družba obstaja v primerih, ko njeni člani kršijo postave. Eno od spoznanj je namreč tudi to, da ni občestva, kjer bi se posamezniki ne izogibali vlogam, ki jim jih nalagajo rituali oziroma zakoni. »Živali in rastline so obsojene na to, da igrajo dodeljeno vlogo v redu univerzuma. Nimajo prav veliko druge izbire, kot da živijo in se vedejo, kot jim narekuje njihova narava.«