22. 12. 2010 | Mladina 51 | Kolumna
Sprejemljivi zavezniki
Sedanja kriza in rahlo, toda občutno zmanjševanje moči naše zaveznice voditeljice dovoljujeta, da začnemo samostojno razmišljati o vsem. Na primer o Albancih.
Resnica po navadi ni popolnoma prijetna in resnica potrebuje čas. Navadili smo se že, da v njene najmanj prijetne plati dobimo vpogled nekoliko pozneje, rekel bi, da zamudo navadno merimo v letih.
Albanci, govorim o tistem delu njihovega narodnega telesa, s katerim smo bili razmeroma dobro seznanjeni v jugoslovanskih časih, so bili v tem balkanskem prostoru vedno malo znani. Živeli so svoje življenje, pridno so se učili jezike sosedov, sosedje pa večinoma njihovega ne. Dolgo sem živel v Srbiji in bi ljudi, ki so se pohvalili z razumevanjem albanščine, lahko preštel na prste. Nekateri smo vedeli, da sta vsaj dva Albanca nekaj pomenila v zgodovini: Skenderbeg, ki se je, sicer pozno, udeležil bitke na Kosovu skupaj s Srbi, ne s Turki. In seveda mati Tereza. Redki so lahko dodali velikega igralca Burgtheatra Moissija. Zdelo se je, ne vem, zakaj, da so se v širši družbi kosovski Albanci najraje držali zase.
Da so pridni delavci, je bilo splošno znano in sprejeto. Da imajo neke nacionalne pravice, se je tudi vedelo, ampak se, resnici na ljubo, to ni popolnoma enačilo s pravicami drugih. Vedelo pa se je še nekaj, približno tako kot se je pri Italijanih vedelo ne le za splošno sprejete pohvale njihove umetnosti in načina življenja, ampak poleg tega vedno tudi za porazno veliko vlogo mafije. V sami Italiji in seveda v velikih mestih Združenih držav Amerike.
Ko je pred petnajstimi leti ugledni Wall Street Journal objavil obširen članek o vzponu albanske variante mafije v New Yorku in še kje, je bilo to presenečenje. Ni pa se veliko komentiralo. Niti to ne, da so albanske veje ameriške mafije začele uspešno spodrinjati starejšo italijansko, pa tudi židovsko ter da se je starejša pokolenja ameriškega podzemlja bojijo, ker je prodornejša in predvsem brezobzirnejša. Italijanska mafija je v novem času veljala le še za aristokracijo, ki si dovoljuje vedno manj umazanega dela. Delovala naj bi vse bolj »po zakonu«: tudi to je namreč mogoče.
Mnenja o tem so obtičala na pol poti. Albanska, večinoma kosovska mafija je bila nekaj, zaradi česa so se dostojni ljudje spogledovali, zdela pa se jim je nezanimiva in skorajda nepomembna. A zgodovina je tekla naprej, jugoslovanska kriza je dosegla vrhunec, zgodilo pa se je tudi nekaj, kar je za naše čase izredno značilno. Naredilo se je, kar se je moralo, pravice kosovske večine, zelo narasle v zadnjih dvesto letih, so priznane in zagotovljene, celo tako, da se je nazadnje pojavila nova država, o kateri Srbi dolgo niso hoteli in še nočejo nič slišati, hkrati pa je v zadnjih časih prepogosto obveljalo, da se morebitni madeži na strani kosovskih Albancev zamolčijo.
Kot smo doživeli že pri dodatnem vrinjenju Bolgarije in Romunije v Evropsko unijo, so se kratko malo spregledale resnične razmere in se sprejetje ni pogojevalo z že doseženimi evropskimi merili, ki so recimo še kako veljala za vstop Slovenije. Bolgarska mafija, denimo, pa tudi korupcija sta del prtljage, ki jo Sofija prinaša v zavezništvo. Je že tako. Tako so odločili, mislim, pomembni člani Unije, predvsem Francija.
Zavezniki se sprejemajo, če so sprejemljivi. Sprejemljivi pa so, če o tem odločijo sile, ki se o tem dogovorijo še z Ameriko. Vendar Amerika o tem prav preveč javno ne govori, ona predvsem deluje. Seveda, zadnje čase gre to vedno težje. Za kosovsko epopejo to še velja.
Ko so na začetku devetdesetih let ugnali skrajno predrznega Miloševića (ki ga je na lep način skušal omehčati Richard Holbrooke, pravkar umrla zvezda ameriške diplomacije), je kosovska osvobodilna vojska zmagovito zasedla svojo domovino. Nekatere razmišljujoče glave so tedaj mislile, da bi bilo samoumevno, v skrajno razgretem ozračju kosovskih razmer, če bi se osvobodilna vojska, ki bi se ji zahvalili, ukinila ali pa vsaj zelo umaknila. Njen vodja Thaqi naj bi se tudi umaknil ... v čisto politiko. Protesti z albanske strani pa so bili skrajno uspešni. Američani niso videli razloga, da bi osvobodilno vojsko razpustili. Ostala je, in tu so sedaj posledice! Za posledice so odgovorni vsi v zahodnem taboru, ki so se strinjali z Američani, še zlasti pa tisti, ki so v tabor, tako kot mi, šele vstopali. Nikakršnih ugovorov seveda ni bilo. No, kar se nas tiče, smo potem mirno požrli tudi invazijo v Irak.
Vse, kar se je dogajalo potem, je seveda logično, vse do tehtnih dokazov, da albanska mafija med drugim ubija ljudi in prodaja njihove organe, na čelu temu početju pa stojijo ljudje, kot je sedanji predsednik kosovske vlade Thaqi. Veliko bo o tem še prepira, veliko se bo sam premier zgražal nad ravnanjem Evropskega sveta in drugih, vendar zgodovina pač gre svojo pot.
Pomaknimo temo samo za nekaj centimetrov. Pravkar nas je prizadelo, da nas gospa Ashtonova noče na Balkanu med novo evropsko diplomacijo, ki bo vodila politiko -kakšno politiko, evropsko ali ashtonovsko? Na tistem Balkanu, o katerem naj bi veliko vedeli, saj smo tam živeli.
Ne bomo se hudobno spominjali časov osamosvojitve, ko o Balkanu nismo hoteli nič vedeti in tam nikoli pravzaprav nismo živeli. Zdaj smo malce užaljeni in le še nekaj časa bo potrebno, da bomo izražali prepričanje, da stvari tam ne tečejo najbolje, saj smo vam rekli.
Nekdo me je nedavno ošvrknil, ko sem napisal, da se ne ve, koliko je in koliko bo albanskih držav na Balkanu. Kosovo je druga država, toda ali je zadnja? Bi tudi samo ostalo v sedanjih mejah? No, je rekel učeni gospod, ki me je grajal, saj se vidi, kako govori človek, ki je bil oženjen s Srbkinjo in je delal pri srbskem časopisu. Toda šalo na stran. Ali res vemo, kako deluje in za kaj si prizadeva država, ki jo hladnokrvno vodi preprodajalec človeških organov?
Resnično razmišljam, ali poznamo Balkan. Še bolj pa, kako se strinjamo z očitno zelo živo prakso, da se zavezniki ne sprejemajo zato, ker so dobri, ampak ker so sprejemljivi. Vsaj v tistem, času, ko jih v kaki zadevi kdo mogočen potrebuje. Če o tem ključnem spoznanju nismo razmišljali doslej, morda sedanja kriza in rahlo, toda občutno zmanjševanje moči naše zaveznice voditeljice dovoljujeta, da začnemo samostojno razmišljati o vsem. O vsem!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.