Ernest Hemingway: Velika reka z dvema srcema

13 kratkih zgodb začenši s »Kratkim srečnim življenjem Francisa Macombra« in vštevši »Sneg na Kilimandžaru«.

Klasik in nobelovec Hemingway vztraja, njegova dela živijo tudi pol stoletja kasneje. Lahko bi ga označili kot ljudomrznika, pri katerem smrt ne pretrga življenja, saj je le moment v pripovedi, v kateri junaki umirajo spokojno. Danes bi ga uvrstili med ekosofe, ker postavlja človeka na isto raven kot postrv, leva, bika, bivola in mečarico. A tudi med cinike; umirajočega Harryja, ki skuša pod Kilimandžarom še nekaj napisati, ustavi žena rekoč: »Pojej malo juhe, da ostaneš pri močeh,« on pa jo zavrne: »Nocoj bom umrl, ni mi treba ostati pri močeh.« Hemingway je državljan sveta: enako se znajde na safariju sredi Afrike kot v švicarskem gostišču, v italijanski taverni ali v drugovrstnem madridskem hotelu, med Indijanci in med morilci, sredi fašizma in sredi frankizma, na ribolovu in pri dvorjenju natakarici. Njegovi heroji so često antiheroji. Tako starec, ki pred ofenzivo zapusti domačijo, kjer je pustil dve kozi, mačko in štiri pare golobov, natakar, ki ga v imitaciji bikoborbe po nesreči z nožem pokonča njegov tovariš, ali ameriški milijonar, ki ga pred napadom ranjene živali reši žena s strelom iz puške - ki konča v njegovi glavi. Njegovi liki se ne poganjajo za denarjem, se umikajo iz odnosov, ne gradijo domov, preprosto bivajo drobne dogodke, kjer so sami s seboj, naj si bo v življenju, ali pa v smrti.

Skratka, Hemingway v kratkih tekstih. Škoda, da se je založba odločila za delni izbor, ne pa za prevod integralne zbirke kratkih zgodb.