Tron: Zapuščina 3D

zadržan +

Spomini na podrazvitost.

Tron: Zapuščina je rimejk Trona - prvega filma, pri katerem so uporabljali računalniško animacijo. Tron, posnet leta 1982, je bil daleč pred svojim časom, pa ne le zato, ker je bil posnet s pomočjo računalniške in rotoskopske animacije, ampak tudi zato, ker se je dogajal v virtualni realnosti - v megaračunalniku, računalniški igrici Tron, v katero potegne Kevina Flynna (Jeff Bridges), genialnega računalniškega programerja (in kreatorja te igrice), ki potem naredi vse, da bi preživel serije gladiatorskih igric in vojne »živih« programov.

Kdor v tej virtualni »mreži« izgubi, res izgubi. Zmagaš lahko le, če ne igraš - toda tudi če ne igraš, te to ne reši, saj te igrajo drugi. Uporabnik tu vedno postane program. Programi igrajo programe. Tron, sicer zelo drag in odlično zdizajniran, ni bil hit. Ravno obratno: krah! Bil je preprosto preveč pred svojim časom. Ljudje, ne še ravno okuženi z računalniki in igricami (Atari), niso vedeli, kaj naj počnejo z njim, s tem antiutopičnim cyberpunkom. Niso ga znali brati. Z junakom se niso mogli identificirati. Do interneta je bila tedaj še cela večnost. Virtualna realnost je bila tedaj še čisti futurizem. Tron - Neuromancer pred Neuromancerjem - je film, ki ga razumemo šele danes. Problem je le v tem, da je tehnologija specialnih efektov v vseh teh letih tako nesluteno napredovala, da Tron danes izgleda zastarelo, povsem retro: leta 1982 je bila problem njegova vsebina - danes je problem njegova forma. Tron - popkulturni mejnik, vizionarski original, kult in anticipator cyberpunka (in Terminatorja, Matrice in Kosca) - je kar klical po rimejku. Tron: Zapuščina je rimejk in obenem nadaljevanje, saj se zdaj Kevinu Flynnu (Jeff Bridges), zen-friku, ki živi v hladni, neonski, sterilni, goli, geometrični virtualni realnosti, »digitalnem prostranstvu«, »novem svetu«, po mnogih letih pridruži njegov sin Sam (Garrett Hedlund), hekerski anarhist in ludistični dedič mogočne cyber korporacije Encom, oznanjevalec svobode interneta, mali Julian Assange - in uporabnik. Toda preden v tem »biodigitalnem jazzu« sreča svojega očeta, svojega »kreatorja«, sreča Cluja, očetovo digitalno kopijo, heh, očetovega »avatarja«, misleč, da je to njegov oče, Kevin Flynn. »Nisem tvoj oče,« dahne Clu. Igra ga digitalno pomlajeni Jeff Bridges (predstavljajte si Brada Pitta kot Benjamina Buttona!), ki zveni kot Darth Vader, kar tudi je: pučistični antropomorfni računalniški program, ki je stopil na »temno stran sile« in ki je na tem, da postane apokaliptično meso. Nekaj poetične ironije je tako v tem, da Sam misli, da je kopija njegov oče, kot v tem, da ostali računalniški programi mislijo, da je tudi Sam le računalniški program. Gladiatorske vojne programov so potem tako neizogibne kot stalne alegorizacije virtualne realnosti, ki dobi svojo apoteozo v Quorri (Olivia Wilde), novem programu z neizčrpno prihodnostjo, fatalni ženski brez omejenega roka trajanja, podobni Rachel v Iztrebljevalcu, replikantki z neomejenim rokom trajanja. In kako lepo bi bilo, če bi Zapuščina premogla tudi vsebino Iztrebljevalca, posnetega isto leto kot Tron! Tron je bil leta 1982 pred svojim časom - danes, leta 2010, pa je za svojim časom. Vse to, kar žveči, je že tako prežvečeno, da izgleda kot anahronizem. Toda lep anahronizem. Kot Quorra, edino upanje, da bodo tudi Zapuščino razumeli šele čez 28 let.