Dekle, ki se je igralo z ognjem

WikiLeaks.

Če se boste fenomena Millenium, ki ga je posthumno zakuhal švedski novinar/aktivist/pisatelj Stieg Larsson, lotili pri filmu Dekle, ki se je igralo z ognjem, potem boste razočarani. Ta film ima namreč dvojni problem. Prvič, niti približno ni tako dober kot Dekle z zmajskim tatujem - režiserja so pač zamenjali z napačnim Alfredsonom (ne tistim, ki je posnel Vampirsko ljubezen, ampak njegovim bratom). In drugič, ta film ni samostojen, ampak prehoden, kar pomeni, da se konča s cliffhangerjem - to, kar zaplete, se bo razpletlo šele v nadaljevanju, Dekletu, ki je dregnilo v osje gnezdo. Da je Millenium tak fenomen, pa ne čudi: svet, ki ga je asocialni kapitalizem pahnil v globoko krizo, se očitno zlahka identificira z levičarskim videnjem kapitalizma. Mikael Blomkvist (Michael Nyqvist), žurnalist z mučno preteklostjo, in Lisbeth Salander (Noomi Rapace), punk-hekerka s travmatično preteklostjo, Karl Marx in Rosa Luxemburg tega novega svetovnega reda, tokrat raziskujeta trgovino z ljudmi, katere poslovni model se razteza od podzemlja do vrhov švedske politike, kjer prši od spolnih zlorab, pedofilije, korupcije, zarot tajne policije in vsesplošne prostitucije. Socialne službe ob vseh teh zlorabah žensk in otrok gledajo stran - ali pa jih celo prikrivajo. Film ne demistificira le švedskega kapitalizma, v katerem ameriška desnica vidi socializem, ampak tudi švedsko socialno državo, ki jo mnoge dežele jemljejo za zgled. Nič, Millenium je za Švedsko to, kar je WikiLeaks za Ameriko.