Zuvdija Hodžić: Davidova zvezda

+ + + +

Vasi ob meji

Težko bi rekli, kaj povezuje po času in prostoru razmetane fragmente romana črnogorskega pripovednika; prostor sega od Balkana do Bagdada, dogajanje od brodolomov do legend, zgodb o verskem konvertitstvu, junaštvu in čudežih svetih ljudi.

Verjetno še najbolj povezuje okrvavljena, turbulentna in prepišna pokrajina, pravzaprav Gusinje v Prokletijah in vasi ob - večno premakljivi - meji med islamom in krščanstvom, med našimi in kominformovci, med Turki in albanskimi in črnogorskimi plemeni, med kalifati in sultanati, med dobrimi in zlimi, med posvetnimi in čudodelniki, med hodžami in ciganskimi prerokovalkami. Prokletije, ki jim Hodžić - in njihovim prebivalcem - izpiše apologijo in postavi spomenik, si hkrati zaslužijo svoje ime. To je območje, čez katerega bežijo čez mejo, drugič pa nazaj, tam so administrativne meje, ki jih ljudje v svojih srcih ne priznajo, tam so doma častni ljudje, ki jih nihče ne vpraša za poreklo, zraven tisti, ki nimajo pravega, pa so vseeno dobrodošli in polnopravni člani skupnosti; tisti, ki imajo stare navade in so pripravljeni zanje, za beso, umreti, in tisti, ki vsega tega ne razumejo in prihajajo od zunaj, od daleč. Hodžić se sprehaja skozi čase, od črnogorske obale v srednjem veku in času turške nadvlade, poseben pečat daje vsemu informbirojevska epizoda, tam - ker ljudje ne popustijo zlepa in na hitro - še posebej travmatična, zaradi povojne črnogorske vraščenosti v vojsko in tajne službe, vse skupaj.

To gladko prehajanje med ljudstvi knjige, staroselci in tistimi že napol razčlovečenimi in mitologiziranimi junaki iz starih legend, v katerih vsak doda še nekaj svojega, poznamo. Pri Hodžiću je ta prozni drobir verjetno slabše formalno urejen, njegovo poigravanje s pripovedovalcem, ki omogoča prehajanje med časi in veriženje zgodb, vlaganje in ciklanje, ostaja bolj na ravni domisleka, tudi dvojništvo in usodnost nista do konca ali pregledno izpisana. Vmes je tisti bohotni eklekticizem, ki sta ga v regiji najbolj razvila Kiš in Pavić, predvsem slednjemu se približujejo iz ljudskega slovstva in manieristične literarne klasike pobrana metaforika, orientalni pripovedni tradiciji dolguje sezname predmetov in katalogizacijo, ki je v službi dekadentnega, čutnega in brbotavega zadovoljevanja odkrivanja pozabljenih besednih zakladov. Občutek ob branju je tako dvoumen; na eni strani občudujemo imaginacijo, erudicijo, hkratno poznavanje zgodovine in naslonitev na avtohtono ustno slovstvo, na drugi je ravno ta mešanica stilov in prelivanje narativnih ravni pogost pripovedni postopek v regiji. Hočem reči: magični realizem je le bil bolj razvejen in stilsko izbrušen, na Balkanu je danes težje ločiti posnemovalce od izvirnih mojstrov.