George Orwell: Poklon Kataloniji

+ + + + +

Orwellovi spomini iz španske državljanske vojne.

Kot prostovoljec je preživel tri mesece na fronti in nato še nekaj naslednjih v Barceloni, spet na fronti in zatem po vojaških bolnišnicah. Avtor »Živalske farme« se je kajpak bojeval zoper Francove fašiste v vrstah milice oporečniških komunistov. Svoja doživljanja je že l. 1938 izdal v knjigi, ki pa je ostala neopažena.

Zakaj so bile besede udeleženca španske vojne, ki je srčno prevzela tako evropske levičarje kot desničarje, padle v prazno?

Pri Orwellu ni dobrih in zlih ne slavljenja in ne sovraštva. Njegovi opisi fronte so povsem neideološki: gleda faktografijo, ki sama prerašča v nadrealizem. Tako opisuje zanosni duh socialistične enakosti med vojaki in častniki, bedno oborožitev (revolver si je moral sam kupiti na dopustu od preprodajalcev), zanič strelce na obeh straneh »na fronti se nisi bojeval s sovražnikom, ampak s pljučnico«, ko ga čez pol leta le najde krogla, prvo pomisli, da je po njem, drugo pa, da bi rad čestital fašističnemu strelcu za zadetek.

Pravi obrat je življenje v zaledju, kjer potekajo ideološki in nato pravi spopadi, ki jih vodijo prosovjetski komunisti zoper anarhiste in oporečniške komuniste. Naenkrat izve, da je v resnici fašist, od prvotne ideje enakosti, kjer se natakarji več ne priklanjajo gostom, pa se Barcelona spremeni nazaj v družbo elite, kjer vlada prosovjetska oblast, ki zaslišuje, zapira in strelja svoje zaveznike.

Orwell tako že sredi vojne prinese sliko reporterja zgodovine, ki republikanski strani odvzame glorifikacijo, obenem pa nakaže stanje, ki ga v družbo prinese vladavina sovjetskega komunizma.

Ker je gledal kot humanist, ga niso brali verniki v Stalina, ker je bil po srcu levičar, ga niso brali kristjani in kulturna buržuazija.

Knjiga, ki bralce najde šele sedemdeset let po izidu.