Mr. Joint

Trafikant.

Howard Marks (Rhys Ifans) je zapeljivi Valižan proletarskega rodu, ki se znajde v pravem času na pravem kraju. Pravi čas so kakopak šestdeseta leta - doba kontrakulture, sprememb in eksperimentiranj. Pravi kraj je Oxford - v študentskem naselju diši po marihuani. Howard potegne, inhalira - in dima potem ne spusti več ven. Ljubezen na prvi pogled. Tako se rodi največji fan marihuane. Howard hoče pokaditi vso marihuano, ki obstaja. Problem je le v tem, da je marihuane preveč - več, kot je lahko pokadi. Tudi kupi je več, kot je lahko pokadi. Kaj zdaj? Ne, ne začne je deliti, kot bi pričakovali, ampak jo začne prodajati. Malce zadiši po Robinu Hoodu, toda le toliko kot Bill Gates - heh, Bill Gates marihuane. Stalno skrbi, da je na mizi dovolj marihuane - več, kot je lahko pokadi kontrakultura. Zato svoj mali imperij raztegne, do globalizacije pa mu pomaga Jim McCann (David Thewlis), pripadnik Ire, ki je tako odbito benigen kot Howard, le da ga bolj kot družinsko življenje, na katerega prisega Mr. Nice (po naše Mr. Joint), priteguje hardcore porno. Howarda priteguje le softcore, le travca, džoint, nič trdega - nikomur noče nič žalega. Zato trguje le z mehkimi, »varnimi« drogami, ki svet vzdržujejo v vznesenem, spremenjenem, »pozitivnem«, miroljubnem stanju. Hej, ko ti punca razkrije, da te je prevarala, prižgi džoint, pa bo vse okej - in potem ga podaj njej! Trdo je le delo - travco je treba z Vzhoda spraviti na Zahod, potem je treba najti rock bend, ki jo bo, magari skrito v svoji opremi, spravil v Ameriko, vedno in povsod, na vseh postajah, pa so strašni problemi s carino, tako da je potrebnega veliko teatra in veliko smisla za režijo. Režijski stroški so neizmerni. Howard Marks je mali podjetnik, ki ga stiskajo in davijo birokracija, država, regulacije, toda ironično - hujše ko so regulacije, višja je njegova gospodarska rast. Mr. Joint, manična biografija slovitega dilerja, posneta po njegovi avtobiografiji (okej, avtoglorifikaciji), izgleda kot poziv k legalizaciji marihuane, pa četudi je de facto odgovor na vprašanje, zakaj se marihuane ne izplača legalizirati. Prvič, vojna proti drogam vključuje previsok budžet, previsoke investicije in preveliko število delovnih mest, da bi jo lahko ukinili, in drugič, trgovina z drogami v budžetu, investicijah in številu delovnih mest ne zaostaja za vojno proti drogam, tako da bi svet brez nje padel v še hujšo recesijo in še nižjo gospodarsko rast. Trgovina z drogami izgleda kot socialni korektiv, kot socialni transfer - kot odgovor na vojno proti drogam, kar bi utegnilo presenetiti tiste, ki mislijo, da je vojna proti drogam odgovor na trgovino z drogami. Resnica slogana Just Say No, s katerim v arhivskem TV posnetku maha Nancy Reagan, je Marksov marksizem: »Gospodje, to je pravi smisel bančništva!«