Stric Boonmee se spominja

za +

Represija.

Stric Boonmee (Thanapat Saisaymar), dobrodušni, melanholični junak dobitnika lanske Zlate palme, zboli za fatalno boleznijo ledvic, zato se preseli v džunglo na severu Tajske, nedaleč od meje z Laosom - umreti skuša tam, kjer je odraščal. Toda ko se začne spominjati svojih prejšnjih življenj, ga obišče najprej duh njegove žene, potem pa še duh njegovega skrivnostno izginulega sina, reinkarniranega v rdečeoko opičjo kreaturo. Apichatpong Weerasethakul, tajski auteur, ne pušča nobenega dvoma, da je narava nadnaravna, da je animizem zvrst eksistencializma, da je prihodnost preteklost, da je smrt življenje in da so nebesa precenjena, toda njegove slike so tako lepe, tako hipnotične in tako estetizirane, da se vprašate: kaj skrivajo? Vmes slišimo, da so strica Boonmeeja pred mnogimi leti poslali pobijat komuniste (»rdeče opice«), ki so se zavlekli v to obmejno džunglo - v času ameriške invazije na Vietnam so se namreč komunizma nalezle tudi obubožane, deklasirane, brezpravne regije Tajske. To je vse, kar slišimo - le utrinek iz prejšnjega življenja. Več ne izvemo. Več ne morejo reči. Več ne smejo reči. Ne brez razloga: tajska cenzura je stroga, hladna in brezdušna. Tajski filmarji morajo paziti, kaj rečejo, kar pomeni, da morajo vedeti, o čem je treba molčati (o tajski politiki, vojski, represiji, razredni razslojenosti, korupciji, alternativah ipd.). Film vidijo kot meditacijo, kot napol filozofski esej, v katerem je velike »resnice« mogoče priklicati z dolgimi, statičnimi, kontemplativnimi, melanholičnimi, razdramatiziranimi kadri, intimističnimi tišinami, krajinskimi panoramami, katatonično atmosfero, abstrakcijami, minimalizmom in slikarsko počasnim antidogajanjem, ki mu tu in tam navržejo kaj transgresivnega, zato njihovi filmi - tudi Stric Boonmee se spominja - izgledajo kot odgovor na prevladujoči trend bučnih, pompoznih, postemtivijevsko nadrobljenih, skompjuteriziranih filmov, toda v enigmatični in nelinearni transcendentalnosti teh filmov bi lahko videli tudi produkt cenzure (in posledične samocenzure), ali bolje rečeno: tako kot lahko rečemo, da je estetiko klasičnega Hollywooda oblikovala cenzura (skupek strogih pravil, ki so se jih morali filmi držati, če so hoteli biti prikazani), bi lahko rekli, da je cenzura oblikovala estetiko novega tajskega vala. Cenzura, ki noče slišati za družbeno kritičnost, je te filme »prisilila« v antinarativnost, alegoričnost, ezopščino, sugeriranje, eliptičnost, abstraktnost, kontemplativnost, redkobesednost in estetiziranje narave, v kateri nikoli nič zares ne izgine - vedno se vrne, magari v reinkarnirani obliki. In iskreno rečeno, med tajskimi levičarji boste zelo težko našli koga, ki verjame, da človeka, ki je v sedemdesetih pobijal komuniste, mučijo ledvice - ledvice so tu toliko ledvice, kot so rdeče opice rdeče opice.
(Cankarjev dom)