Barka za tri
Izgon Desusa iz koalicije bi moral biti samoumeven
© Tomaž Lavrič
Nenehne težave so vladajoči koaliciji deloma usojene. Tu so kriza, mrtvi tek opešane ekonomije in vedno bolj pomoči potrebne sociale, krizna atmosfera itd. V to se mešajo pisani profili štirih vladajočih strank in šibko, za nekatere obupno premiersko vodenje. Tri leve stranke se gredo boj za ugled, zraven pa bolehajo za značilnimi težavami evrolevice, brezupno izgubljene v prostoru med klasično socialdemokracijo in neoliberalizmom. Da bi bile stvari še hujše, je tu še Desus, ozkogleda, skrajno populistična in po novem močna stranka.
Izgon Desusa iz koalicije, ker je glasoval proti proračunu in pokojninski reformi, ključnima projektoma vlade, bi moral biti samoumeven. Zares in LDS sta zanj, toda premier na silo ohranja štiričlansko koalicijo. Najbrž upa, da bo z Desusom v vladi vendarle laže vladati - brez njega bi bil na nitki dobesedno vsak zakon posebej. Sedenje na dveh stolih za zdaj ustreza tudi Desusu.
Pahor ga morda brani tudi zato, ker vidi v njem koalicijskega partnerja še po prihodnjih volitvah. Zlasti zato, ker je ta stranka vsaj začasno v vzponu, Zares in LDS pa usihata. Z zagrizeno obrambo Desusa je premier drugi dve stranki po svoje odpisal.
Pri statusu quo bo očitno vztrajal, dokler ga ne bo Zares, ki se naglo bliža odločitvi, ali naj ostane v koaliciji ali ne, postavil pred izbiro: ali Desus ali mi. Če bo Zares odšel kar tako, brez take ultimativne zahteve, bo še bolj obveljal za luzerja. Nasploh mu morebitno življenje zunaj vlade in koalicije napoveduje pospešeno potovanje v neopaznost. Enako kot LDS se lahko znova dvigne le kakor del celotne leve barke.
Z odhodom Zaresa bi se koalicija in vlada najverjetneje zrušili. Za odhod Desusa to ne velja. Na premierovo odločitev v primeru Zaresovega ali ali bi moralo vplivati že to. Predvsem pa sobivanje z ozko interesnim, sebičnim in demagoškim Desusom onemogoča resno vladanje. Stranka, ki sabotira ključne vladne projekte in samo čaka na ugoden trenutek za izstop, je za vlado, njeno delovanje in avtoriteto bistveno bolj škodljiva v koaliciji kot pa v opoziciji. Avtoriteta pa je zlasti v krizi strateška dobrina.
Nedvomno je vladanje z manjšinsko vlado težavno. Ni pa nemogoče. Naša volilna zakonodaja je taka, da lahko vlada v bistvu pade le, če sama razsodi, da ni več sposobna vladati. Levemu trojčku zdaj nikakor ne more biti do volitev, ker bi jih gladko izgubil. Toda tudi opoziciji ni do tega, da bi prevzela oblast v času, ko se še zdaleč nismo skopali iz krize. Janša s svojimi pozivi k predčasnim volitvam blefira.
Sicer pa je vlada glede na Desusove sabotaže pravzaprav že zdaj manjšinska. Če bi postala taka tudi formalno, bi vsak večji projekt imel težave v parlamentu ali pa bi bil pričakan z referendumom. Toda v takem položaju je vlada že zdaj in to jo naglo žene proti volilnemu porazu. Status quo je slab za oblast in za državo.
Zastavlja se vprašanje, ali je smiselno, da ta oblast sploh obstane. Po našem mnenju je odgovor pritrdilen. Za to govori predvsem dvoje.
Prvič, ta oblast je vredna ostre kritike, toda v nič je ne gre dajati. V marsičem je žrtev katastrofične psihoze, ki je zajela skoraj vso družbo. Vlada je za to razpoloženje deloma kriva sama. Vendar so nekateri njeni dosežki nesporni: arbitražni sporazum, izbrisani, smrt največjih tajkunov, pokojninska reforma, če je ne bo izničil referendum. Ta vlada vendarle ureja nekatere nujno potrebne stvari, ki se jih je vrsta prejšnjih vlad izogibala kot hudič križa, od finančne nediscipline do dela na črno, obrnjenega dokaznega bremena itd. Vse to počne - na to se po krivici vedno bolj pozablja - s slabo zapuščino prejšnjih vlad, zlasti Janševe, v krizi brez precedensa in pod diktatom spornega naglega zmanjševanja proračunskih primanjkljajev, ki jih pod vplivom Nemčije narekuje EU. Tudi vrsta objektivnih kazalcev (zadolženost, brezposelnost, ekonomska ravnotežja ...) kaže, da na primerjalni lestvici članic EU še zdaleč nismo na dnu. Skratka, delo vlade in tudi stvarni položaj sta deloma boljša, kot ju prikazuje zdajšnja katastrofična optika.
Drugič, če bi ta oblast padla, bi jo neizbežno zamenjala Janševa. Za to, da bi se za silo vpeljala v vladanje, bi potrebovala nekaj mesecev. Toda to ni bistveno. Res pomembno je, da bi SDS in Janša vladala slabše od sedanje oblasti. Nabor potencialnih ministrov SDS je mršav, Janša sam pa nič kaj prida voditelj, ki je, ko je bil premier, že po izbruhu krize krizo zanikal.
Hkrati je avtoritarec, ki vse podreja strankinim koristim, zdaj pa znova govori o drugi republiki in spremembah ustave. Če bi prišel na oblast v krizi, v času, ko si ljudje želijo več reda in ko se EU morda bojuje za preživetje, bi se lahko na Slovenskem ponovila sedanja zlovešče-tragična madžarska zgodba. To je povsem resna nevarnost. Iz obeh razlogov - slabšega vladanja in grožnje zdrsa v avtoritarnost - se ne gre poigravati z mislijo, da bi bilo najboljše, ko bi Janša prevzel oblast zdaj, ko je še kriza, in se do novih volitev že diskreditiral. V slabih dveh letih bi napravil preveč škode.
Pred nami so same slabe možnosti. Toda tudi med njimi so razlike. Najslabše bi bilo razsutje koalicije in vlade in s tem predčasne volitve. Če bo Desus v koaliciji ostal, bo vse po starem. Če ga bo Pahor odslovil, se bo vladanje izboljšalo, a ne bistveno. Kajti premier bo ostal isti in enak človek.
Zgodba se nenehno vrača k Pahorju. Premier se je nekaterih stvari naučil, a ostaja največji posamični krivec za slabo vodenje javnih zadev, pa tudi za porazno javno mnenje o vladi in položaju v državi. To mnenje resno ovira pot iz krize - živ dokaz za to je npr. referendum o pokojninski reformi. To mnenje se ne bo spremenilo, če oblast ne bo postregla z močnim šokom. Potreben je, kot smo že zapisali, šus v glavo, ki bi lahko vladi vrnil avtoriteto, izboljšal njeno delo, ustavil splošno histerično črnogledost in prinesel nekaj optimizma - realnega, ne spektakelskega. Tak pozitivni šok je lahko samo zamenjava premiera.
Pahor zdaj po malem pokopava ambiciozni sveženj reform, ki ga je razglasil za raison d'etre te koalicije, pa tudi samega sebe. Nekatere reforme so potrebne, druge ne, vsekakor pa je okoli njih delal velikanski cirkus in tako prispeval k odlaganju izvedbe. Če bi bil do sebe zelo pošten, bi bil to v kontekstu celotnega dogajanja zadosten razlog za odstop.
Ker to težko pričakujemo od njega, bodo na vrsti drugi. Če hoče levi trojček državi in sebi dobro, bi moral razmišljati predvsem o tem. To se najbolj tiče SD. Voditelja je vedno težko odsloviti, a včasih ga je treba. Če SD še vedno misli, da brez Pahorja ne more, je slepa. Ne vidi, da ji jemlje identiteto, da bo sokriv za ponoven Janšev vzpon in da bo lastno stranko poslal nazaj v nepomembnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.