Vinko Möderndorfer: Plava ladja

+ + + + +

Kratke zgodbe.

Avtor je izjema. Napisal je desetine knjig, piše jih iz leta v leto, celo več v enem, zraven postavlja drame, filme, celo opere, dobesedno gomili produkcijo, a bralca zadnjega dela ne zadene misel, da je to pri njem že nekje bral. Nov, drugačen, duhovit - to je njegov trade-mark.

Zakaj torej tokratnih 16 zgodb ustvarja bralno zadovoljstvo? Njihove vsebine so vseh sort, junak je kdaj moški, kdaj ženska, enkrat abraham, drugič študent, lahko da preživi, lahko izpuhti, se mu življenje obrne na glavo, ali pa ostane na las podobno včerajšnjemu. Tudi tempo zgodb je raznolik, zdaj se posveti bivanju trenutka - srečaš človeka, s katerim preprosto molčiš, in se imaš blazno lepo - , zdaj obratu eksplozivnega odnosa med etabliranim pisateljem in njegovo mlado ljubico književno začetnico. Möderndorferju je preprosto uspelo, da za zgodbe ne rabi več velikih dogodkov, pripoved lahko naredi iz kakršnegakoli drobca, naj si bo las, neodprto pismo ali celo kost. To bi moralo sicer voditi v trivialnosti, čemur pa se izogne z držo protagonistov. Zanje noben dogodek ni več usoden, saj ne hlepijo za velikimi zgodbami, ne iščejo uspehov, karier ali zaslužkov. Ne sodelujejo v usodnih velikih tekmah, tudi ne nakupujejo, ne gledajo televizij, ne vklapljajo računalnikov, se ne oglašajo po mobijih, ne potujejo na počitnice, se ne zatekajo v trgovske centre. So torej proti-moderni liki, a hkrati iz našega časa.

Utelešajo veselje do bivanja, tudi kadar je tragično ali izgubljeno. Niso gospodarji življenja, so le njegovi gostje, ki pa ne postopajo po danih klišejih, ampak iščejo svojo identiteto v svojskem pristopu, ki implicira, da nobeno bivanje ni dokončno, zakaj v vsakem hipu lahko zaživi v drugačno smer in od tam spet naprej.

Literatura, ki prehaja v eksistencializem.