Miha Mazzini: Nemška loterija

Poštar nad prepadom

Vprašajo poštarja iz vica, ali mu ni nič dolgčas, enaka pisma istim ljudem vsak dan. Sploh ne, reče, saj vsak dan zamenjamo datum na žigu. Mazzinijeva Nemška loterija je takšen čez polovico obsega razširjen vic.

Možakar pred smrtjo v domu pripoveduje vnuku o izvoru in prefriganih načinih pridobivanja družinskega premoženja, že malo načet in naivno starčevsko didaktičen mu govori o povojnih časih in prvih letih poštarske službe v mestecu ob meji, kjer se je zapletel v Nemško loterijo; ta posluje kar z boni za hrano in denarji, inkriminirano tujo valuto, osrečuje in sploh. Se mu najprej zdi. Vendar je njegovo razumevanje sveta postopoma vse globlje, to je zgodba o razvoju, tega, kot vedno, poganja deziluzija. Nosilka utvare je čudežno pregnana fatalka, daleč pred svojim časom, z idejami, ki niso samo proti pravilom službe, ki jih naš poštar nosi v žepu na srcu in pretežno namesto srca. Ženska ga v več pogledih inicira; da mu vpogled v grozo pred kaznijo avtoritet, ki mu grozi zaradi nevestnega službovanja, in sladak ščemeč strah pred telesnostjo. Zgodba o bogatenju in trikih in premoženjskem napredovanju se z umikom socializma bohoti in širi, v nedogled; vnuk, študent ekonomije, bo družinsko podjetje polno nadaljeval in izpopolnil.

Glavni pripovedni postopek je ironija; poštar je šepav in naiven, lahko bi mu s točke nekje v devetdesetih očitali, da potvarja, da laže, vidi recimo naslove knjig, ki so izšle trideset (Harms) oziroma slabih dvajset (Majakovski) let kasneje, in vse bolj se nam zdi, da je njegova pripovedna poz(icij)a gerontološko omajana. Omejena in čez vse osmešena. Na ravni karikature. Kar je tokrat stroj, ki zaplet napihne v roman, čeprav z običajnim kratkozgodbarskim preobratom. K nabrekanju volumna pripomore še zgodovinska kulisa, mestoma prav bohotna, pomešane so opazke o socialističnih muzealijah, Marxu ali stalinizmu in kominformu in sekretarjih SKOJ-a, kakšna tudi že o korejski vojni, opazke očitno od kasneje. Našemu poštarju, ki gre skozi hude preizkušnje, deluje v prid odblesku, fantazmi in poštnim pravilom navkljub, so se od hudega časi očitno pomešali. Ne da bi se to kakorkoli poznalo v jeziku ali kompoziciji, v fabuliranju. Ne gre za pristajanje na imanenco ali porozno zavest kot temelj sveta, ne, glede tega je še kako čil (pripovedovalec). Tudi metaforiko ima takšno pristno kmečko, kleno in enostavno, osmešeno, gre za ljubezen (kot) do krav in podlasic in podobnega. Nemška loterija je preračunano všečna in temu primerno popreproščena, vztraja na sledi svoje vnaprej zastavljene konstrukcije.