Še eno leto

zelo za

Pomlad, poletje, jesen, zima.

Če imate občutek, da so podnebne spremembe ugrabile letne čase, da ne obstajajo več in da so se prehodi med njimi usodno zabrisali, potem vedite, da je to le stvar percepcije. Premladi ste, da bi opazili letne čase. Ko se boste postarali, ko bo enkrat že vse za vami in ko se kakih dram ne boste več nadejali, vam bodo preostali le še letni časi - tako kot Tomu (Jim Broadbent) in Gerri (Ruth Sheen), geologu in psihologinji. Dolgo sta poročena. Bolj ali manj srečno. Brez kakih hudih težav in brez kakih silnih načrtov. V njuni življenji prihaja starost - počasi in diskretno, a zanesljivo. Kot davki. In ja, ko sta bila mlajša, letnih časov nista opazila - zdaj jih. Poglejte njun vrt! Le še letni časi jima dajejo občutek, da obvladujeta čas. In z vsakim novim letnim časom v njuno življenje - v njun dom - stopi kak stari prijatelj. Nekateri so nesrečni, drugi negotovi. Nekateri veliko govorijo, drugi veliko molčijo. Nekateri so ločeni, drugi osamljeni. Nekateri so napol prazni kozarci, drugi napol polni kozarci. Nekateri se sovražijo, drugi si lažejo. Nekateri so naredili velike napake, drugi manjše. Nekateri le pijejo, drugi le jočejo. Nekateri povejo preveč, drugi premalo. Prijatelji tako prihajajo in odhajajo, letni časi se obračajo in obrnejo - še eno leto je mimo. Nič ni bolj dramatičnega od menjave letnega časa - in nič ni bolj epskega in tragičnega od vsakdanjosti. Film Še eno leto, ki ga je posnel Mike Leigh, kralj psihopatologije vsakdanjega življenja, je antiholivudski: tega, kar si naredil, ne moreš več odnarediti - tega, kar si zamočil, ne moreš več popraviti. Ko se čas zravna v letne čase, so odrešitev v zadnjem trenutku, druga priložnost, ponovno vstajenje in junaštvo le še mit. Občutka ljudi, ki ugotovijo, da je prepozno, ni mogoče kopirati, kaj šele tegale filma.
(Kinodvor)