Čas lova na čarovnice

proti

Rehabilitacija torture.

Nicolas Cage je zvezdnik, ki ne zna reči ne. Bolj ko je film privlečen za lase in bolj ko je film slab izgovor za film, raje ga ima. Cage si verjetno misli, da so taki filmi lepa priložnost, da potem on sam izgleda bolje, celo fantastično. In ker hoče zasenčiti filme, v katerih igra, skuša izgledati čim bolj ponotranjeno, čim bolj kontemplativno, čim bolj filozofsko. Toda bolj ko izgleda ponotranjeno in bolj ko se napenja, bolj izgleda lunatično. Te trenutke, te kejdžizme bi znal primerno ceniti le kak B film, ki hoče prikriti svoj nizek budžet in mizerne produkcijske vrednosti. Tokrat je slab izgovor za film 14. stoletje, trebuh srednjega veka, prepojen s svetimi vojnami, fanatiki, križarji, menihi, obsedenostjo s Hudičem in čarovnicami, inkvizicijo, vraževerjem, apokaliptiko, razpadanjem, smradom, krvjo, trupli in kugo, veliko izravnalko tega somračnega sveta. Vprašanje je le: je za kataklizmični izbruh te kuge kriva ženska, recimo seksi »čarovnica« (Claire Foy), ki jo mora vitez Cage - po direktivi kardinala Christopherja Leeja - prepeljati v samostan, kjer naj bi menihi pogledali v njeno okuženo srce? Na pot se mu postavi kopica ovir, mističnih gozdov, demoničnih pošasti, digitalnih stvorov, heretikov in visečih mostov, ki vam govorijo NE, toda do tistega samostana je ravno dovolj daleč, da vse bolj razločno slišite DA. In ko se vam zazdi, da skuša film rehabilitirati inkvizicijo, se vprašate: kaj bi bilo, če bi Cagea teleportirali v leto 2011? Bi rehabilitiral torturo?
(le v Planetih)