Meje pokornosti
Križi in težave Evropske unije so tudi naša stvar
© Tomaž Lavrič
Večina težav Evropske unije se zdaj vrti okoli evra. Zamišljen je bil kot lepilo, ki bo vodilo v nadaljnje povezovanje skupnosti. Toda skupna valuta ni bila podprta z usklajenimi gospodarskimi in drugimi politikami. Zelo različne so tudi razvitost, politična kultura, finančna disciplina ... posamičnih evročlanic. Tako se je Unija strumno širila, ne pa se tudi, kot se reče v njenem žargonu, poglabljala, se pravi tesneje povezovala. Vendar si je vztrajno lagala, da nenehno napreduje.
V krizi se evro sprevrača v nevarnost za celotno Unijo. Naglo prodira prepričanje, da je bil uveden prehitro in da je pravzaprav umetna skupna valuta brez skupnega gospodarstva. Finančna kriza, ki se je sprevrgla v gospodarsko, je tako dobila še politične razsežnosti.
Države so se močno zadolžile, za silo ublažile finančno krizo, račun pa v obliki ostrega varčevanja in reform izstavile množicam. Krčenje socialne države veča socialno napetost v članicah, hkrati pa manjša njihovo meddržavno solidarnost, potrebno za reševanje evra. Čedalje očitneje postaja še nekaj: koncept ostrega zategovanja pasu je sporen tudi zato, ker ovira okrevanje in razvoj - zdravilo je konjsko in grozi ugonobiti paciente. Brez hudih težav si ga lahko privošči samo nekaj evrodržav.
To velja zlasti za Nemčijo. Eden izmed nemških časopisov pravi: v Evropi obstaja nova sila, ki dela red, in v rokah ima mogočno orožje. Sila je Nemčija, njeno orožje denar. Za stabilizacijo evra ga bo porabila le, če bo v prihodnje deloval po njenih pravilih.
Prva gospodarska sila Evrope se spreminja. Država, ki je pred leti sama kršila zapovedano finančno disciplino, hoče Unijo preurediti po svojih zamislih in interesih. Nekdanji zunanji minister Joschka Fischer jo svari, da je izgubila zgodovinski spomin in pozabila, da je treba ustvarjati »evropsko Nemčijo«, ne pa »nemške Evrope«. Nekdanjemu ministru daje prav močan odpor številnih članic proti nemški strategiji - železnemu varčevanju in uvajanju stroge finančne discipline. Mnoge nasprotujejo tudi zahtevam po poglabljanju, ki se skriva za nemškimi zahtevami.
Unija živi v prehodnem času, ko se odloča, kaj bo z njo. Bergla v tem vmesnem obdobju so stotine milijard evrov reševalnega sklada za obrambo zadolženih evročlanic, ki jih napadajo finančni trgi. Toda če se bo po Grčiji, Irski in morda Portugalski ali Belgiji finančno sesedla kaka velika članica, npr. Španija, reševalni sklad ne bo pomagal. Kaj bo potem, ne ve nihče.
Zlasti v Nemčiji so čedalje močnejše zahteve: ali nova poglobitev Unije (evro se podpre z enotnejšimi gospodarskimi in finančnimi politikami članic evrske skupine) ali pa opustitev skupnega denarja.
Novo poglobitev bi bilo zelo težko doseči. Članice Uniji nočejo oddati še več suverenosti, izgubiti še več svojih pristojnosti. Manjše države se bojijo, da bodo potem še bolj odvisne od velikih.
Odločitev še ni padla. Nemčija ta čas preizkuša, koliko zategovanja pasu, discipline in nadzora bi prenesel evroprostor. Od nekaterih zahtev je odstopila, pri drugih vztraja.
Se bo ponovila zgodovina? Unija se je ob uvedbi evra razdelila v države z njim in brez njega. Se bo tudi zdaj, ko gre za njegovo preživetje?
Konec evra bi bil največji poraz EU doslej. Vendar ne bi nujno pomenil njenega konca - navsezadnje je štiri desetletja mirno živela brez skupnega denarja. Toda evro bo morda lahko preživel le tako, da se bo rodila Evropa dveh hitrosti - prva gospodarsko in politično bolj strnjena, druga ohlapnejša. Status quo je vsekakor izjemno krhek.
Vse te dileme živo zadevajo tudi Slovenijo. Pri tem je vprašanj več kot odgovorov: na kateri vlak naj se vkrcamo; ali lahko sami na to sploh kaj vplivamo; kaj nam bi prineslo članstvo v prvi skupini pod nemškim ali nemško-francoskim vodstvom, kaj članstvo v drugi? V prvi bi bili verjetno varnejši, a plesali bi na bistveno krajši vrvici, v drugi bi ohranili več pristojnosti države, a bi bili bolj izpostavljeni gospodarskim in varnostnim tveganjem, prej bi lahko padli v avtoritarnost itd. Lahkih in enoznačnih odgovorov ni.
Ta in podobna vprašanja morda kmalu ne bodo več hipotetična. Zato si dosedanje drže ne smemo več privoščiti. Ta drža niha med ravnodušnostjo do dogajanja v Uniji in hipnimi improvizacijami; eno od njih si je privoščil premier Pahor, ko je po eni od vrnitev iz velikega Bruslja rokohitrsko govoril o našem skoku na nemško-francoski vlak. Treba bo preučiti pluse in minuse različnih razpletov dogajanja, ugotoviti, kaj je za nas najugodneje, potem pa delovati v tej smeri - z zavestjo, da je naša moč majhna, a da so pasivnost, nerazmislek, ponižnost ali samozavest iz neznanja vedno najslabši svetovalci.
Že zdaj pa nas hudo muči problem iz EU zaukazanega hitrega, kar brutalnega zdravljenja javnih financ. To je težava mnogih članic EU. Proračunski primanjkljaj moramo do leta 2013 zmanjšati na največ 3 odstotke BDP. To je uničujoč tempo zdravljenja, ki zelo ovira okrevanje gospodarstva, onemogoča uvajanje reform, kot je pokojninska, veča socialne napetosti in rine to oblast v politični samomor. Skratka, zategovanje pasu, ki ga iz ozadja diktira zlasti nemška strategija, je škodljivo za ves naš razvoj.
To priznava čedalje več ekonomistov, med politiki pa je bil doslej najjasnejši Gregor Golobič: konsolidacija javnih financ je nujna, toda tempo takega zmanjševanja primanjkljaja sredi krize je lahko poguben. Ohraniti je treba prostor za vzdrževanje minimalnega razvojnega potenciala Slovenije. Nič nam ne bo pomagalo, če bomo skrčeni in vitki, okoli nas pa bo puščava. Čas zmanjševanja primanjkljaja je treba raztegniti. Način, s katerim se evropska politika, centralna banka in komisija lotevajo reševanje krize in evra, morda ogroža Unijo bolj kot recesija in vzroki krize.
Kako se upreti temu pogubnemu diktatu, je prav tako stvar omenjenega razmisleka, tihega in glasnega. Vsiljenemu tempu se je treba upreti. Kako, je stvar iznajdljivosti, volje in poguma. Včasih bomo potrebovali nekaj denimo poljske ali slovaške samozavesti. Potencialnih zaveznikov glede tega vprašanja v Uniji ni malo. Sprejeti bo treba tudi nekaj tveganja in ne biti bolj papeški od papeža (bolj nemški od Nemcev).
Težava je v tem, ker je Slovenija enako kot EU v prehodnem obdobju. A tudi v takih razmerah je jasno: naš živi interes ostaja, da Unija preživi, ostane vitalna in čim bolj enakopravna skupnost. Toda zaradi nje ne smemo shirati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.