Frank Westerman: Inženirji duše

+ + + + +

Predstavitev duha tridesetih v Sovjetski zvezi, ko je dal Stalin nalogo Maksimu Gorkemu, da iz pisateljev napravi inženirje duše, ki bodo s svojimi deli v bralce vtkali socializem.

V naših krajih je to sicer znana tema socrealizma, toda nizozemski pisatelj o njej ne piše študije, temveč pristopi v maniri potopisnega žurnalizma Kapuscinskega. Za izhodišča jemlje danes nadrealistične projekte, s katerimi je Stalin povezal Leningrad s prekopom do Belega morja, in druge demiurške projekte, ko je dal preusmeriti reke, da bi tekle od severa proti jugu. Cena je bila fatalna, saj so milijoni zapornikov delali kot sužnji, rezultati pa so često pomenili ekološko katastrofo. Celo njegovi nasledniki so dali izsušiti zaliv Kara Bogaz v Kaspijskem jezeru; površino zaliva v velikosti Slovenije so spremenili v solno depresijo.

Westerman proučuje vlogo pisateljev, ki so v romane prenesli motiviko gradenj medrečnih kanalov, cementarn, železnic, in tako z literaturo slavili postopke kremeljskega vladarja. Potuje po krajih, ki so opisani v literaturi, se srečuje s sorodniki in znanci pisateljev, brska po arhivih, da bi oživel projekte, kot je bila pot 120 pisateljev v gulag Solovecki, kjer so si ogledovali delo v taborišču, nato pa spisali skupinsko epopejo, v kateri politični zaporniki doživijo preporod in vzhičeno uživajo v suženjskem delu gradeč socializem.

Sledi potem Gorkega, Platonova, Paustovskega etc. ter zarisuje dvojno mrežo: Gorki, ki je bil blizu Stalinu, je že za življenja dobil secesijsko palačo, po njem so poimenovali osrednjo moskovsko ulico, mesto Nižni Novgorod, hrib v Srednji Aziji, medtem ko so ciničnega in obešenjaškega Platonova dajali na črne liste, mu dali možnost poprave, nato pa ga kot nepoboljšljivega degradirali v hišnika.

Avtorju je uspelo ustvariti odličen splet žanrov, v katerem združuje zgodovino, literaturo in reportažo, s tem pa uspe bralca nazorno prestaviti v tedanji duh časa.