Kraljev govor

zelo za -

Mož, ki ni hotel biti kralj.

Kraljev govor se odpre leta 1925, ko je Britanija še središče sveta in ko kraljev sin Albert (Colin Firth), vojvoda yorški, zaradi hude govorne napake in hude treme ne zmore otvoritvenega govora na veliki razstavi britanskega imperija, toda zares se začne leta 1934, ko njegov oče, ostareli kralj Jurij V. (Michael Gambon), ugotovi, da so se časi spremenili - na eni strani je globoka gospodarska kriza, na drugi sta Hitler in Stalin, na tretji pa je nova tehnologija, predvsem radio, ki je kraljevo družino povsem ponižal: »Postali smo igralci!«

Prej so morali člani kraljeve družine paziti le, da so izgledali dobro in da niso padli s konja - zdaj morajo biti tudi dobri igralci. Pri ljudeh lahko v teh težkih časih, v tej »zimi našega nezadovoljstva«, kot bi rekel Richard III., vzbujajo zaupanje le, če dobro odigrajo svoje vloge - svoje vloge pa lahko dobro odigrajo le, če dobro govorijo. Albert ne govori dovolj dobro, saj kronično jeclja. Najel si je številne govorne terapevte, pa ni pomagalo. Elizabeta (Helena Bonham Carter), njegova soproga, ga odpelje k avstralskemu govornemu terapevtu, Lionelu Logueu (Geoffrey Rush), nesojenemu igralcu, de facto amaterju, ki slovi po svojih ekscentričnih metodah in ki terapijo prelevi v grandiozno kombinacijo teatra krutosti, psihoanalize in antipsihiatrije, kar seveda Albertu, alias »Bertieju«, ne diši preveč, toda ko njegov Oče umre, ko njegov brat - plejbojski kralj Edward VIII. (Guy Pearce) - zaradi poroke z ameriško ločenko abdicira in ko kralj nepričakovano postane on sam, je bistveno, da najde svoj glas, saj ve, da lahko vlada le z glasom, še toliko bolj, ker je Imperij tik pred vojno z Nemčijo in ker bo moral ljudstvo motivirati in mobilizirati, česar pa ne bo mogel brez prepričljivega govora. Kako naj govori v imenu ljudstva, če pa ne more govoriti? In ker njegovo jecljanje ogroža nacionalno varnost, se podredi Lionelovemu drilu, kar Kraljev govor, lucidni remiks inspirativnega filma, kostumske miniserije, imperialne satire, resnične zgodbe, pigmalionskega »mjuzikla«, miramaxiade in sekularnega nostalgika, neuradni prequel Frearsove Kraljice, prelevi v Rockyja za intelektualce - dril, dril, dril, na koncu pa ring ... ee, radio. Ali bolje rečeno: Jurij VI., kralj tesnobe, čigar govorni defekt je le posledica defektnosti kraljevske družine (sterilnost, odsotnost emocij, zatrtost, očetova in materina protokolarna hladnost, popolna ločenost od zunanjega sveta ipd.), trenira, trenira in trenira, da bi bil lahko na koncu govorno tako prepričljiv kot Hitler.