Burleska

proti

Wilkommen!

Naivno podeželsko dekle, sirota iz zakotne Iowe, se odpravi v veliko mesto (Los Angeles), kjer hoče postati slavna klubska plesalka: na kaj vas to spominja? Točno, na Showgirls, le da je v Burleski manj mesa, pa četudi skuša biti - vsaj v imenu - hommage nekdanjim varietejem, v katerih je kombinacijo plesa, petja, parodije, skečev, kabareta in kiča vedno začinil striptiz, ki je pikantno dorekel erotično sugestivnost in kostumski minimalizem nastopajočih, no, showgirls.

Christina Aguilera, ki daje stas in glas tej retro predstavi, ne gre dlje kot v svojih videospotih, showgirls, ki ji kibicirajo, so vesele, da so lahko zraven, »dobri« gej (Stanley Tucci), idealni mediator, ki s svojimi replikami vzdržuje vmesno atmosfero, je preveč stereotipen, da bi prikril svojo prisiljenost (če Tucci vseh svojih prizorov ni posnel v enem dnevu, potem naj denar vrne!), Cher, lastnica kluba, ki tudi zapoje (dvakrat!), predvsem s štiklom You Haven't Seen the Last of Me moleduje za oskarjevsko nominacijo (še tri take »nostalgične« vloge, pa jo bo dobila, magari za nastop v osmem delu Policijske akademije), vse to pa v kič spremenita frenetična montaža in kinetična kamera, ki se zaman trudita, da bi priklicali Chicago (oh, in Kabaret in Flashdance). In seveda, vsi - čisto vsi, ne le Cher, Tucci, show-girls, klubska publika in mrhasta Kristen Bell, ampak tudi montažni rezi in subjektivnost kamere - občudujejo Christino Aguilera, ki je tako povzdignjena v edino zgodbo Burleske. Še več, Christina Aguilera je zgodba Burleske. V Burleski je namreč le toliko zgodbe kot v Poletju v školjki 2: nepremičninski magnat hoče zadolženi klub kupiti in ga preleviti v luksuzno nepremičnino. Kje bo plesala Christina, če se to zgodi? In koga bodo potem impersonirali slovenski avatarji v novi seriji Slovenija ima talent?