Margaret Atwood: Slepi morilec

+ + + +

Spomini, ki pritiskajo

»V starih časih so se težave obdržale v družini, ki je še vedno najboljši prostor zanje, saj ne da bi sploh kje bil dober prostor za težave,« pravi ostarela dama, z eno nogo že onstran, cinična, tečnobna zaradi nepokorščine telesa, samovolje udov, smradu in odtekanja sline. Pred nami dela končni obračun.

V času velike krize, da bi rešila propadajoči družinski posel z gumbi in s sestro, ki je občutljiva in malo čudaška, vzame možaka, ki se odkrito navdušuje nad novim redom, avtoritarneži, Francom, Hitlerjem, z njimi lepo posluje in sploh. Ona se pusti voditi njegovi sestri, ki točno ve, kako napraviti vtis, to je permanenten stilski izziv; drage večerje, plesi v maskah, križarjenja, ta svet se po bogastvu meri z aristokracijo, čeprav je v manirah ne dosega.

Poroka dobi razsežnosti tragedije, tragična krivda, zaslepljenost omogoči kopičenje stranskih posledic. Že v prvem stavku zvemo, da z mostu v smrt zapelje sestra, posmrtno slavna z romanom Slepi morilec, v katerem si ljubezenski par v zdelanih in neuglednih sobah pripoveduje zgodbe, ki jih on na begu piše za preživetje. Je sindikalist in levičar in beži, ker mu hočejo naprtiti požig tovarne in protidržavno delovanje. Žanr je fantastika, v zgodbah preseva ljubezenski vsakdanjik, nemogoča ljubezen med bogatašinjo in levičarsko revo, španskim borcem.

Atwoodova v obširni sagi, ki zajema nekaj generacij, popisuje Kanado prejšnjega stoletja in manj znane predvojne pretrese. Združi dve zgodbi, pripovedovalkino in sestrino. To je kompozicijsko spretno spisano delo, vzporedni zgodbi se slej ko prej dotakneta in prelijeta, sam razplet je presenetljiv in šokanten, brutalen. Kot Ojdipu, ki ugleda resnico za ceno svoje oslepitve, se tudi junakinji naenkrat prikažejo posamezni podatki v drugačni luči. Vidimo jo kot žrtev, s katero so manipulirali, in ona jim zdaj s pisanjem vrača. Vse je spisano dovolj enigmatično, da je naša pozornost, kot nekdaj njena, usmerjena drugam, slepa za drobne detajle, ki omogočajo bolj surovo videnje dogodkov. Atwoodova je dobila za roman bookerjevo nagrado leta 2000, nedvomno zasluženo. Ne le na ravni kompozicije, tudi znotraj same pripovedi poteka podzemni tok, ki spodnaša tisto na površini. To je proza, ki se mehko preliva, z občutkom za tempo, preskakujoč, drugič se lenobno pase na razkošnih interjerjih, na glamurju in na dekadentni razpuščenosti kreme, ki je obogatela zaradi evropskih vojn. Medtem so njeni sinovi bolj proletarskega izvora padali na evropskih bojiščih, prej pa v Španiji. Kritika zdravljenja gospodarstva z vojaško industrijo in oboroževalnimi investicijami. Ob tem pretresljiva, šokantna in surova zgodba o posledicah zatajevanja lastne želje, kritika trženja ljubezenskega in čustvenega vložka. Atwoodova različne ravni izpiše suvereno in potrdi sloves izjemne stilistke.