Ora pro nobis
Slovenska cerkev bo v prihodnje revnejša, a samo zato še ne bo boljša
© Tomaž Lavrič
Polom mariborske nadškofije je zamajal slovensko katoliško cerkev. Na škodi so ali bodo cerkveni varčevalci, banke, gospodarstvo nasploh, precej premoženja bo odromalo v tuje roke. Naša cerkev utegne postati revna kot cerkvena miš.
Najhuje pa bo prizadeta njena avtoriteta, njena moralna moč, že tako bolj piškava. Trpela bo tudi vernost.
Na splošno hodi slovenska cerkev po poteh evropske katoliške cerkve, ki jo trajno muči napredujoča sekularizacija. Ta proces se je začel v 19. stoletju, ko je industrializacija prinesla množično urbanizacijo in pobrala cerkvi veliko vernikov. Današnjo cerkev tepejo njena ponekod pretesna povezanost z oblastmi, nemoralnost v lastnih vrstah, kopičenje bogastva, ki ne služi dobrodelnosti. Množice se ne ravnajo po nasvetih KC tudi zaradi njenega togega tradicionalizma - prepad med njenimi zapovedmi in življenjskimi navadami velike večine katoličanov ostaja globok.
Cerkev je bila nekoč oblast, nato sooblast, potem so jo ločili od države. Izgonu iz sfere moči se je prilagodila tako, da je postala kapitalist. S tem pa je začela izgubljati dušo.
Slovenska KC je prišla iz socializma kot žrtev in začela življenje v demokraciji z velikimi ambicijami. Načrt o ekonomski samostojnosti je začela uresničevati z denacionalizacijo, certifikatno privatizacijo in posli svojih finančnih in gospodarskih enot. In seveda še naprej tudi s prispevki vernikov. Začela je vzpostavljati svoj šolski, medijski in podjetniški sistem ter graditi nekakšno katoliško civilno družbo (katoliški kulturniki, skavti, mediji itd.).
Vse te zamisli so izdelek celotne slovenske KC, ne pa samo bolesten izrastek mariborske nadškofije. Ta je samo najbolj kričeč primer, kako so se ambicije o povečani materialni moči in vplivu cerkve sprevrgle v morasto katastrofo, ki ji še ni videti konca. Cerkvi se ni zgodila naravna nesreča, ampak samozakrivljeni defekt, ki so ga povzročili preveliki apetiti, pohlep, ekonomski diletantizem in dolgotrajno zapiranje oči vrha cerkve pred potapljanjem enotno sprejete skupne zamisli. Podobni razlogi so pokončali tudi Šrota, Bavčarja in druge klasične tajkune.
KC je, skratka, postala tipičen del slovenskega kapitalizma. Obnašala se je kot kapitalist, žal zanikrn. Posvojila je ustrezno miselnost - Stresova komisija Pravičnost in mir je podprla enotno davčno stopnjo in druge neoliberalne predloge mladoekonomistov, cvetočih pod premierom Janšo. S tem je cerkev grobo poteptala svojo vero, saj so neoliberalne dogme nezdružljive z nauki katolicizma. Ne samo da množično proizvajajo razslojevanje in revščino, ampak zavestno stavijo na slabosti človeka, na njegovo pohlepnost, brezobzirno tekmovalnost, neusmiljenost ... Neoliberalizem vero ubija, je njena negacija.
In kljub temu se je naša cerkev ravnala po njem. Tako je nastopila tudi proti cerkveni socialni doktrini, o kateri med drugim govori enciklika Caritas in Veritate Benedikta XVI., ki divji liberalizem ostro obsoja.
Tudi zaradi krize se je dolgi pohod naše visoke duhovščine proti moči, bogastvu in samozadostnosti končal v črepinjah. Zgodil se ji je materialni in moralni zlom. Zdaj sedi na dveh kupčkih razvalin in razmišlja, kdo ji bo pomagal. Pogleduje v vernike in državo. Kljub nekaj površnim besedam kesa in prvič po dolgem času potlačenim obrazom agresivnih cerkvenih ljudi, kakršen je npr. Štuhec, nič ne kaže, da bi razmišljala o tem, da bi storila tisto, kar bi bilo ta trenutek samoumevno - šla vase in se skušala spremeniti.
Družbo brez vere ali ver si je težko predstavljati; nekaj bi ji manjkalo. Vera je lahko tolažba za vernike, pomembna je kot skupek navodil, ki so v glavnem taka, da družbo pomagajo ohranjati bolj človeško. V svet materialnosti vnaša nekaj metafizike, v histerijo nekaj miru. Pomembna je tudi kot del tradicije in identitete. Skratka, vera se zdi praviloma pozitivna stvar, potreba po njej pa živa kljub praznjenju cerkva.
Vera nujno peša, propada in postaja predmet zlorab, če propada tisti, ki je odgovoren, da jo širi, oznanja in živi po njenih zapovedih tudi sam. Cerkev je zaradi narave svojega dela bolj zavezana k zgledni drži kot denimo politika ali gospodarstvo. Ni treba, da je svetnica, osnovno dostojnost in predanost svojemu deklariranemu poslanstvu pa mora ohraniti. Toda tudi verniki vidijo v cerkvi čedalje bolj del establishmenta, interesno skupino, ki svoje grehe skriva, najprej skrbi zase in za svoj blagor, nato pa neprepričljivo še za vero in pomoč ljudem.
Slovenska cerkev bo v prihodnje revnejša. Samo zato še ne bo boljša. Veliko je odvisno od tega, kako bo cerkveni vrh dojel sedanjo katastrofo: kot delovno nezgodo na poti, po kateri hoče nadaljevati, ali kot pretres zaradi zgrešene osnovne poti.
Zelo normalno bi bilo, da bi nadškof Stres odstopil - mariborska katastrofa je, kot rečeno, posledica drže in politike, izbrane na vrhu slovenskega klera. Odstop bi bil znamenje odgovornosti in priznanja, da je izbrana strategija razvoja cerkve v samostojni Sloveniji zavožena. S takim priznanjem bi kriza nenadoma postala priložnost za prenovo.
Slovenska KC ima tri glavne težave, pravijo kritiki. Prvič, kler se ni odpovedal želji po močnem vplivu cerkve na družbo - klerikalizem ostaja cilj. Drugič, notranjega dialoga je malo ali nič, bolj koncilska, odprta, reformna smer je utišana. Tretjič, škandalozno sprejemanje neoliberalne miselnosti. Karitativnost tega ne more prikriti.
Zato je tako priznanje na hitro težko pričakovati. Toda težave KC zaradi mariborskega pretresa se bodo, podobno kot pri tajkunih, stopnjevale. Država izdatno ne bo hotela in ne bo mogla pomagati, Vatikan je pomoč vnaprej odrekel, ra-zočarani verniki bodo bolj nezaupljivi in manj darežljivi. Tako bodo polagoma morda le prišle izsiljene spremembe. Še zlasti, če se bodo pošteno zganili cerkveni laiki in vsi tisti mnogi molčeči duhovniki, ki bi hoteli služiti v drugačni cerkvi.
Prostor za spremembe se riše sam od sebe. Cerkev bi morala spet postati bolj ljudska - se manj iti politiko, odpreti notranji dialog in se odreči ambiciji po kopičenju materialne moči in vpliva. Če bi se to zgodilo, bi se samodejno vprašala, zakaj sploh je. Potem bi nekaj več možnosti dobila tudi vera. To potrjuje dosedanji razvoj; bolj ko je cerkev postajala močna in bogata, bolj so ji verniki uhajali.
Zdaj je vse odvisno od nje. Od zunaj ne more pričakovati ne materialne pomoči ne bistvenih vsebinskih sprememb (odprava prepovedi splava, celibat itd.) - Vatikan ostaja tradicionalističen in tvega, da se mu, predvsem na severu Evrope, zgodi nova reformacija.
A tudi znotraj ujetosti v globalno KC ostaja slovenski podružnici dovolj prostora za izboljšanje svojega dobrega imena in s tem pastoralne prepričljivosti. Pogoj za to je, da opusti povzpetništvo, ki naj bi jo naredilo za del družbene smetane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.