Vladimir P. Štefanec: Odličen dan za atentat

+ + + +

Odgovori o svobodi

Roman kompozicijsko okretno preplete pet usod, ki se zavozlajo okoli predsednikovega obiska v manjšem mestu, na trgu in okoli njega, kjer se pripravlja atentat in je potem tudi streljanje in mrtvi sploh; atentat, ki naj podkrepi sporočilo o brezpravju v družbi, o razmerju med vladajočimi in vladanimi, opozori na eklatantne svinjarije pri distribuciji moči in razkrije zakone kot mehanizem, ki ni za vse enak, tako da jih stebri družbe izkoriščajo za nadmoč nad tistimi pod sabo. Atentator, agent državne varnosti, ki skrbi za predsednikovo varovanje, ambiciozna fotoreporterka lokalnega časopisa, otrok, ki sam v stanovanju nad prizoriščem odkriva aporije sveta odraslih in prvič pragmatično prestopi na materino stran, nasproti očetu, in oče, ki ne more do svojega zapuščenega sina zaradi obiska na najvišji ravni; pet usod, skozi katere vidimo dogajanje.

Pet različnih odgovorov na temeljno vprašanje v romanu, kaj je svoboda. Odgovori nihajo med ''red in disciplina'' pri varuhu, prepričanjem, da je svoboda navadna puhlica, do Janisinega ''svoboda je druga beseda za stanje, ko nimaš več česa izgubiti''. Roman poganja napetost, bo predsednik preživel, bo strelec preživel, bo streljal in kam, in v treh valovih, v tristopenjski rasti, v kateri v enakem zaporedju vstopi vsak glas in ima vse skupaj gradacijo tragedije ali klasične drame, smo priča pripravam, dejanju in posledicam; napovedi, odlaganemu klimaksu in izteku. Vendar pa Odličen dan za atentat ni samo kronika zločina; kljub suspenzu in napovedanemu uboju vrhovne trofeje je to zgodba o različnih razumevanjih odnosa. Svoboda se posameznikom kaže kot (ne)želja po odnosu, partnerstvu. Vidimo začetke nezmožnosti odnosa, očitno je seme žaltave svobode posejano že v otroški sobi, v primarni družini, potem pa nekaj poskusov, kako se determinantni, usodni prazmoti izogniti, vse zaman: požrtvovalnost pri vzgoji, kompromisi, izdaja otroške ljubezni, ki se kot snežna kepa vali in pobira material in ruši vse pred seboj, samota, ki jo najprej poganja kreativnost, pisateljevanje. Štefanec izmodreno, brez tolažniških bližnjic analizira različne stopnje odnosa, načetosti družine in iluzije o njej, njegovi liki so - tudi zaradi različnih starosti - pravzaprav en sam posameznik v različnih obdobjih, kar roman nakazuje s subtilnimi križanji in prekrivanji. Spretno napisan, berljiv in napet izdelek, ki pod svojo osnovno zgodbo o atentatu skriva še eno, o stanju družine.