Fjodor M. Dostojevski: Bratje Karamazovi

+ + + + +

Novi prevod svetovnega klasika.

Tudi zadnji roman (1880) ruskega pisatelja spada med voluminozna dela. Skoraj tisoč strani je obseg, ki že sam po sebi zbuja v bralcu rešpekt. Dostojevski je sicer sinonim za branje kot proces; tudi »Zločin in kazen«, »Izpoved mladega človeka«, »Ponižani in razžaljeni«, »Besi« in »Idiot« so vse špehi med 500 in 1.000 stranskih romanov. Seveda je avtor mojster pisanja, ki je uspešen tudi v kratkih zgodbah.

Vendar pa so Bratje Karamazovi posebnost. Ob njih so se brusili intelekti Evrope: Freud, Kafka, Heidegger, papež Benedikt XVI., režiser Woody Allen, v zbirki Sto romanov je ob njegovem prevodu postala znamenita študija komparativista Pirjevca, ki je za hip celo zasenčila Fjodorja Mihajloviča. Toda, katerikoli moment so izpostavili njegovi znameniti bralci, Dostojevski je z vsakim novim ponatisom ali prevodom zaživel na novo. Kaj je torej v njem, da uspe vsakič nabrati novo generacijo bralcev tako v Rusiji, Ameriki kot v Sloveniji?

Njegov kompleksni slog, forma filozofskega eseja in gigantski obseg so neizčrpni viri, ki jih pač ni mogoče do konca interpretirati. Še več, roman lahko vsakič beremo iz druge perspektive. Odmislimo paricid, razmišljanja o Bogu, moralo, nihilizem, kontekst ruskega cesarstva, v aktualni dobi lahko izpostavimo njegov fenomen odraščanja. Če je današnjost določena s starševsko manično skrbjo nad odraščanjem in vzgojo otrok, nam Dostojevski predstavi čudo. Trije sinovi, dveh hitro umrlih mater, na katere je oče dobesedno pozabil, so vsi odrasli v persone. Dimitrij v ranjenega bonvivana, Ivan v intelektualca, Aljoša v bogoiskatelja, kajpak v kontekstu salonov, zapeljevanja, spleena in bakanalij. In potem vsi poravnavajo račun z očetom; torej spet moderna tema intersubjektivnih odnosov, ki pa je pri pisatelju ubesedena še v horizontu modrosti igumena Zosima.

Korpus torej, ki nas še s svojim volumnom dobesedno iztrga iz vsakdanjega sveta in nas vsaj za nekaj dni prestavi v literarni svet.