Jutri, ko se je začela vojna

zadržan

Partizanski film.

Arch Oboler, pozabljeni genij in avtor prvega 3D filma (Hudič Bwana, 1952), veliki konceptualist in »kralj radijskega suspenza«, je leta 1942 napisal radijsko igro Ta dragocena svoboda, General Motors pa mu je naročil, naj jo prelevi v kratki, pol-urni film, kar je tudi storil, toda General Motors potem filma ni hotel javno predvajati, ampak ga je raje prodal studiu MGM. Oboler ga je leta 1945 odkupil in dosnel, tako da je dobil antiutopični triler z intrigantno premiso: Čudne počitnice. John Stevenson (Claude Rains), družinski človek, gre na počitnice v naravo, na ribolov in pohajkovanje, ko pa se vrne, v grozi ugotovi, da so Ameriko medtem prevzeli ameriški nacisti in vpeljali totalitarni družbeni sistem. Vsega je konec: svobode, demokracije, državljanskih pravic, Biblije, časopisov in ameriškega načina življenja.

Družinske sreče, šolskih nastopov, taborjenj, udobja in počitnic. Ulice in pisarne so prazne. Trga ni več. Ničesar več ni mogoče kupiti. Ljudje so prestrašeni. Niti govoriti si ne upajo. Vprašanja so prepovedana. Stevensona, ki nima pojma, kaj se dogaja, aretirajo, zaprejo in sadistično mučijo - brez obtožnice. Po novem je državni sovražnik, pa četudi je šel le na počitnice, na ribolov. In prav to je njegov greh: ni bil buden. Svobodo je vzel preveč zlahka, kot nekaj samoumevnega in podarjenega. Premalo jo je cenil. Če nisi buden, izgubiš svobodo. Stevenson stalno sprašuje: »Kaj se je zgodilo?« Toda odgovora ne dobi. Niti na kraj pameti mu ne kapne, da bi lahko Amerika padla pod totalitarizem. Pod eno partijo, enega vodjo, en plan, eno disciplino, en red. To se mu zdi nepojmljivo. Šokiran je, zgrožen, ogorčen. Brez svobode ne more živeti. Na koncu se zbudi. V svobodi. Vse to je le sanjal. Zdaj bo buden. In svobodo bo znal bolj ceniti.
V avstralskem filmu Jutri, ko se je začela vojna, posnetem po bestsellerju Johna Marsdena, se zgodi nekaj zelo podobnega, le da tokrat na počitnice - na brezbrižno žurko v divjino, hedonistično kampiranje, pohajkovanje brez obveznosti, čofotanje in pecanje (brez mobilcev, iPadov in druge tehno krame) - odi-de skupina avstralskih najstnikov (Caitlin Stasey, Deniz Akdeniz, Rachel Hurd-Wood, Lincoln Lewis, Phoebe Tonkin, Ashleigh Cummings, Chris Pang), sedem fantov in deklet iz malega, ruralnega, zakotnega mesta, v katerem je toliko liberalcev kot konservativcev, toliko vetrnjakov kot imigrantov, toliko kristjank kot opravljivk in toliko lepotic kot feministk. Ko se po nekaj dnevih vrnejo, v grozi ugotovijo, da se je v njihovi odsotnosti zgodilo nekaj hudega, tako rekoč kataklizmičnega: hiše so prazne, ulice tudi, ljudje so izginili, vse je opustošeno. Ne, niso kolektivno izumrli - ni jih odnesel kak virus ali pa cunami. In ne, ni jih kolektivno izsesalo - niso jih ugrabili kaki zunajzemeljski zavojevalci. Ko se splazijo malce naprej, namreč ugotovijo, da so vsi prebivalci internirani, zbasani v koncentracijsko taborišče, in da je mesto - in očitno kompletno Avstralijo - okupirala tuja vojska, tuja nacija. Okupatorji izgledajo kot robocopi iz h''woodskih sci-fijev, recimo iz Posebnega poročila. Ker pa so dobro zakrinkani in ker jih ves čas oblivajo tema in sence, je težko reči, odkod prihajajo, tako da se zdi, kot da skuša film ohraniti njihovo nedoločnost - jasno je le, da so Azijci. Morda so Azijci le tisti, ki jih za hip ali dva vidimo, heh. Film noče, da bi mu očitali podžiganje nestrpnosti do Azijcev, sinofobijo, ksenofobijo in šovinizem, zato med tisto sedmerico najdete tudi Azijca (Tajca), ki niti za trenutek ne okleva, ko se eklektična multi-kulti sedmerica prelevi v gverilsko enoto, v partizanski, skojevski jurišni oddelek, ki začne s hitrimi diverzantskimi akcijami in nenadnimi sabotažami razbijati okupatorsko vojsko. Za domovino! Za svobodo! Če je treba, ustvarijo goveji stampedo - ali pa razstrelijo most. Na juriš! Udari, navali! Ti gverilci, edino upanje Avstralije, klice narodnoosvobodilnega boja, bodoči spomeničarji, počnejo to, kar so v partizanskih filmih in serijah počeli Mirko, Slavko, Boško Buha in Odpisani - in kar so v Miliusovi Rdeči zori, predelavi partizanskih filmov, posneti v času Reaganove kontrarevolucije, počeli Patrick Swayze, C. Thomas Howell, Lea Thompson, Charlie Sheen in Jennifer Grey, ko so ugotovili, da so njihovo malo, zakotno, ruralno mesto okupirali komunistični zavojevalci, ki so vse odrasle strpali v koncentracijsko taborišče.
Film Jutri, ko se je začela vojna, je poln velikih klišejev in velikih besed, toda glede na to, da je sedmerica sama proti mogočni vojski, je napetosti presenetljivo malo. Občutek imate celo, da sedmerica sploh nikoli ni v kaki resni ali pa smrtni nevarnosti, še manj pa, da je v smrtni nevarnosti njihov make-up. Po malem so ves čas tako na varnem, kot so na varnem tedaj, ko igrajo računalniške igrice, v katerih pobijajo piksle neidentificirane nacije. Še bolj presenetljivo je, da sploh nasprotujejo okupaciji in totalitarizmu - če bi se vdali ter se prepustili življenju v totalitarni družbi, bi se jim sploh kaj resnega zgodilo. E, to bi bilo doživetje! To bi bil pravi tematski park! Hej, saj so thrill-seekerji! Res, presenetljivo. Šokantne pa so povsem druge reči: ne to, kako hitro lahko tuja vojska okupira Avstralijo, niti ne to, kako hitro začne brezskrbna mladina ceniti svobodo in demokracijo, ampak to, kako hitro se naivni, nedolžni, brezskrbni otroci prelevijo v vojake - in kako hitro prevzamejo vojaško mentaliteto. Kaj bodo počeli, ko bodo osvobodili domovino? Kdo jih bo razorožil? Se bodo spravili nad opozicijo?
Arch Oboler je v petdesetih, na vrhuncu hladnovojne histerije, Čudne počitnice malce premontiral, in sicer tako, da je dobil film, v katerem Amerike ne okupirajo nacisti, ampak komunisti.