Moja neprava žena

proti

Odrasli.

Prvič, Moja neprava žena je romantična komedija - in v tem smislu je povsem predvidljiva. Deluxe plastični kirurg z Beverly Hillsa (Adam Sandler), ki rad hlini, da je poročen, ker je ugotovil, da je to najlažji način, da pride do seksa, je ravno sredi »resne« zveze z mlado, nedoraslo, infantilno, neobčutljivo, enodimenzionalno, avšasto učiteljico (Brooklyn Decker), ki pa v njegovem žepu najde poročni prstan, jasno, prav tistega, na katerega je lovil bejbe in seks.

Ker si mora hitro izmisliti »zgodbo«, reče, da se ravno ločuje od žene, še več - vlogo svoje eks zaupa kar svoji asistentki (Jennifer Aniston), kul, dorasli, zreli, občutljivi, inteligentni 3D samohranilki z dvema otrokoma. Njena otroka igrata »njegova« otroka - in njegov bratranec (Nick Swardson) igra »ženinega« novega prijatelja. In še preden rečete aloha, se že vsi skupaj znajdejo na Havajih, kjer za dodatne komplikacije poskrbi nekdanja »ženina« sošolka (Nicole Kidman), ki je tako mrhasta, da predvidljivosti ne ogrozi. Neprave ženske so namreč tako izrazito in tako absurdno - okej, tako mizoginično, tako seksistično - neprave, da bi le bebec zgrešil pravo in perfektno. Drugič, Moja neprava žena je komedija Adama Sandlerja, zato pričakujte overdose njegove tehnike monotonega neigranja, aseptične infantilnosti, lenobne retro ekspresivnosti in analnih gagov, ki funkcionirajo kot Smith & Wesson: vse tarče - iPod, silikon v bikinkah, ovce, lažni nemški akcent, golf, predebele ženske, črnske nosečnice - preprosto izravnajo, kot da jim pritiče ista stopnja legitimnosti in stupidnosti. In tretjič, Moja neprava žena je rimejk starega h'woodskega hita Kaktusov cvet (Walter Matthau, Ingrid Bergman & Goldie Hawn), posnetega po gledališki igri Abea Burrowsa, ki je bila prirejena po francoski gledališki igri Pierra Barilleta. Komplicirano? Vsekakor, Moja neprava žena je polna komplikacij, toda bolj ko komplicira, bolj je enodimenzionalna - eno bližnje srečanje s kaktusom, pa je ni več.