Alessandro Baricco: Ta zgodba

+ + + +

Vonj izpuhov

Italijanskega pripovednika Baricca najbolj poznamo po njegovem romanu Svila, ki je po uspehu pri publiki doživel prav mastno parodijo Ščetina, zaradi jezikovne podobnosti med obema besedama v italijanščini.

Brali smo tudi Ocean morje in si zraven ob nežnih akvarelnih prelivih peresa ves čas mislili, da hodi po tanki meji med nabreklim manierizmom, spogledljivostjo s publiko in nejasnim, abstraktnim in praznim, kako pa?, popisovanjem občutka izbrisa. Roman Ta zgodba je precej boljši; začne se z grotesknim opisom ene prvih avtomobilskih dirk, Pariz-Madrid, na začetku prejšnjega stoletja, ki jo po nekaj mrtvih in ranjenih prekinejo. Vendar duh pionirstva ostane, hrumeča pošastnost strojev je fascinantna v prav istem smislu, kot velja za sveto, je privlačno in pošastno in se iniciacijsko širi. Zadene in dvigne malega Ultima, zadnjega, ker je prvorojenec, in njegovega očeta, ki sklene prodati krave in zgraditi sredi ničesar mehanično delavnico. Pred časom, zunaj prostora, en tak italijanski fitzgaraldo, sanjač in entuziast, namesto za opero za tehniko, značilen za Baricca. Ultimo gre korak naprej in postane, khm, mehanični svetnik, obeša slike in zbira trofeje in je sploh poduhovljen, nosi obstret tehnike in sanjaštva, gradi stezo, ki bi bila kot podpis, kot portret, kot podoba sveta in prispodoba življenja. Vse bi bilo malo podobno kičopiscu Coelhu, zgodba o sledenju sanjam za vsako ceno, fanatična požrtvovalnost in malce čudaštva, če ne bi bilo v romanu nekaj dobrih in udarnih epi-zod, recimo tista o kobariškem čudežu, ki je bil zametek in uvertura v blitzkrieg, zaresna in krvava vojna igra kot priprava na naslednjo vojno. Tam so stavki o paradigmatski spremembi, o porušenem svetu, svetu brez geometrije, krajini kot paradoksu, vse tisto, kar poznamo, pa nikoli do konca ne razumemo iz sočasnih teorij o uvihanosti prostorčasa.

Roman je pripovedovan skozi različne optike, od dnevnika do humornega poročila o srečanju podeželanov s prvimi stroji, enkrat čisto vpleteno, drugič z ironijo, enkrat cinično in potem spet mehko, z očmi zaostalega brata. Iz vseh teh zgodb o nosilcih fatalnih obsedenosti se plete zgodba o sanjah in prebuditvi; suvereno, včasih malo zatava v obloženost, v estetizacijo, leporečje, vendar se Bariccu pozna poznavanje kompozicije, njegova glasbena izobrazba, obvladuje vse različne stile, s katerimi naskakuje novoodkriti svet hitrosti, vonja po izpuhih in prašnih cest.