Jutranje veselje

zadržan

She.

Jutranje veselje je res jutranje veselje. Hočem reči: Jutranje veselje je romantična komedija, ki jo lahko najbolj objektivno in najbolj prisebno gledaš zjutraj, ko se ravno zbudiš, ko si še ves omotičen, krmežljav in zblojen, ko še napol spiš, ko še napol zavesten poležavaš, ko te tu in tam še za nekaj trenutkov zmanjka, ko si še povsem subjektiven in nepriseben, ko se ti torej koščki sanj mešajo s tem, kar vidiš in slišiš, s koščki Jutranjega veselja.

Tvoje sanje malce dodajo Jutranjemu veselju - in Jutranje veselje malce doda tvojim sanjam. Vse motnje, vse hibe filma pripišeš svojim sanjam, svojemu hiberniranju, svoji jutranji neprisebnosti. Filmu, ki te tako vztrajno vzdržuje v tem stanju prijetne hibernacije, ne gledaš v zobe. Še več, če bi ljudje substanco, ki pri človeku ustvarja tako stanje, dobili s kinovstopnico, bi bile dvorane spet polne, ljudje bi odhajali zadovoljni (in veseli), noč, v katero stopajo iz kina, pa bi bila jutro, prava zora cinefilije. Substanci bi rekli »jutranje veselje«. Namesto da slabe, povprečne, utrujene, izčrpane, že stokrat videne filme rešujejo s 3D formatom in 3D očali, bi jih lahko reševali z »jutranjim veseljem«. Ko namreč pogledate Jutranje veselje, vidite Delovno dekle in TV poročila, precejena skozi Notting Hill, le da Roger Michell največjih velikih planov ne prihrani za Julio Roberts, ampak za Rachel McAdams (Elvisa Costella na soundtracku zamenja Joss Stone), alias Becky Fuller, energično, zvedavo, sladko, hiperaktivno, idealistično ingenue, ki po izgubi službe pri mali, regionalni TV postaji na hitro - zelo na hitro, v h'woodskih filmih brezposelnost traja toliko kot prestopanje z enega metroja na drugega - dobi »najboljšo TV službo« (ki je očitno nihče noče), službo pri veliki TV mreži, kjer naj bi producirala jutranji program Daybreak, ki se utaplja v nizkih ratingih. Rachel McAdams ima - tako kot Melanie Griffith v Delovnem dekletu, kot malo prej Katherine Heigl in kot še prej Lucille Ball ali pa Audrey Hepburn - velike oči in velike ideje. Recimo: voditeljica tega šova (Diane Keaton), ki si novice predstavlja kot zabavo (kramljanje s kuharji ipd.), mora dobiti kredibilnega, karizmatičnega sovoditelja. Vstopi Harrison Ford, alias Mike Pomeroy, ostarela legenda, nekdanji voditelj večernih poročil in vojni poročevalec, ki pa se je, pulitzerju navkljub, protestno samoupokojil - novice zanj niso le entertainment. Apatični, letargični, enozložni Mike, ki se zdaj raje posveča jagi, sicer pristane, toda pod svojimi pogoji - o kuharskih receptih, kozmetiki, šepetanju psom in takih rečeh ne bo poročal. Becky mu takoj pove, koliko je ura: svet se je leta in leta prerekal o tem, kakšne naj bodo novice, resne ali zabavne, in zmagali so tisti, ki pravijo, da morajo biti zabavne, seksi, fensi. Če novica ni zabavna, potem sploh ni novica. Ura je torej YouTube. Novica ni več to, kar objavi New York Times, ampak to, kar objavi YouTube. Kar je dobro za YouTube, je dobro za Daybreak. In za Daybreak je dobro le to, kar potem objavi tudi YouTube. In tudi sam film - s svojimi burlesknimi verbalnimi dueli med Diane Keaton in Harrisonom Fordom, Harrisonom Fordom in Rachel McAdams, Rachel McAdams in njenim fantom (seks je le kratka pavza med dvema TV šovoma, pa še to le, če je BlackBerry medtem v hladilniku) - naredi vse, da bi se čim bolj prilegal YouTubeu, metadonski verziji »jutranjega veselja«.