Še odprte volitve
Pri iskanju Pahorjevega naslednika je dobra in izvedljiva rešitev pred nosom
© Tomaž Lavrič
Ali je levica potonila že pregloboko, da bi si še lahko opomogla in zmagala na volitvah 2012?
Za zdaj ji kaže slabo. Kriza še ni končana, njene socialne posledice se še zaostrujejo (brezposelnost). Vlada je brez avtoritete in v dušečem objemu sindikalno-opozicijske referendumske blokade. Ozračje je zastrupljeno. Javnomnenjske ankete so za vladne stranke skrajno neugodne, izjema je Desus, poleg SD je hudo nazadoval tudi Pahor, nekoč ljubljenec javnosti in zvezda anket. Do volitev je le še leto in pol.
Vladajoča politika se zdi prej fatalistična kot optimistična in bojevita. To malodušno zgodbo pripoveduje tudi Pahorjevo obredno ponavljanje, da je za svoje visoke cilje, zlasti reforme, pripravljen doživeti poraz. Melodramatične izjave take vrste ne delujejo spodbudno ne na volivce ne na politične soborce. Ljudstvo tudi ne mara politikov, ki se vnaprej vdajo.
Vendar poznamo veliko skoraj čudežnih vstajenj strank, ki so se zdele zapisane smrti. Možnosti, da se levica vrne v boj za volilno zmago, kljub sedanjim poraznim anketnim rezultatom in malodušju obstajajo. Med drugim zato, ker so časi in družbeno razpoloženje nenormalni, ostrejši zasuki javnega mnenja pa zato verjetnejši.
Kot smo že zapisali, se nakazujejo nekatere za oblast in tudi državo pozitivne, čeprav negotove spremembe - delno okrevanje gospodarstva, pogojno prebujanje sodstva (imunskega sistema družbe, kot ga imenuje B. M. Zupančič), trud koalicije, da bi bolj skrila svoje razprtije. Morda se deloma spreminja tudi ozračje; prebija se spoznanje, da vsesplošna histerija razmere samo še poslabšuje.
Tu so še druge stvari.
Reforme, ki dražijo, se bodo hočeš nočeš umaknile v ozadje. Minister Marušič svoje spreminjanje zdravstva pametno imenuje prilagajanje (Pahor še naprej govori o reformi). Samo zaradi morebitnega padca pokojninske reforme tudi še ni treba, da se vlada kar razpusti ali da bi bila do volitev povsem ohromljena; ostane ji dovolj koristnega in nujnega sprotnega dela, ki ga deloma že opravlja (boj proti gospodarskemu kriminalu, medijska zakonodaja, finančna disciplina, skrb za ohranjanje rešljivih podjetij itd.). Reforme so pomembne, vendar niso alfa in omega dela te vlade. Sama jih je po nepotrebnem povzdignila v fetiš in jih ljudstvu sredi krize naprtila preveč v prekratkem času.
Ozračje se bo umirilo tudi zaradi vladne namere o resnejšem dogovarjanju s sindikati. Spremembe proti njim je težko uveljaviti, čeprav s togim zavzemanjem za status quo na vseh področjih delajo škodo družbi in sebi. To se jim utegne zelo maščevati.
Za družbeni utrip je pomembno tudi, da se informativni program nacionalne TV polagoma normalizira. Nekoliko manj histeričen je že zdaj. Toda zdravljenje našega najvplivnejšega medija ne bo hitro.
Še naprej mislimo, da bi bilo za vodenje države in za volilne perspektive levice dobro tudi, če bi Pahor nehal biti prvi mož izvršne oblasti. Vlada je izgubila avtoriteto, to pa je najbolj povezano prav s premierom. Pahor osebno je v marsičem odgovoren za to, da v državi kritično primanjkuje elementarnega zaupanja - vsak drekec naj bi šel na referendum, vsakdo bi izvajal civilno nepokorščino, vsakdo se tolče le zase, nihče noče videti skupnih in časovno bolj odmaknjenih koristi.
Zato je psihološki prelom, ki bi ga lahko pomenila ustrezna zamenjava na vrhu oblasti, toliko potrebnejši. Ljudstvo politiko pač ocenjuje predvsem prek voditeljev. Pri Pahorjevi zamenjavi je težava med drugim v tem, da mu je treba poiskati naslednika - in to boljšega, sicer bi bila drama odveč. Ko se išče kandidat, se vedno razmišlja o velikih zunanjih imenih. Toda dobra in izvedljiva rešitev je pred nosom. Za novega premiera se zdi izrazito primeren dr. Ivan Svetlik - sposoben, trezen in zaupanje zbujajoč minister, po mnenju mnogih najboljši v celotni vladi. Ni član nobene stranke, tako da bi lahko bil sprejemljiv za vso koalicijo, tudi za SD, ki se ji počasi svetlika, da se Pahor iz nekdanjega motorja spreminja v kamen na njenem vratu. Svetlik je akademik, ki deluje ljudsko, resno in pomirjujoče, brez sence nastopaštva ali koketiranja s populizmom. Kljub krizi bi utegnil postati priljubljen premier.
Močan adut za levico je tudi, da bodo spomini na pretrese Janševega mandata s približevanjem volitev oživljali - strah pred vodjo SDS bo spet postal močan volilni dejavnik. Toliko bolj, ker stranka še v opoziciji deluje destruktivno, rine naprej kot tank in slepo nasprotuje vsemu, kar predlaga vlada, tudi če bo to državi in njej sami po morebitni volilni zmagi delalo težave (pokojninska reforma itd.). Tako ravnanje stranke je značilno; živi zgolj za tu in zdaj in dolgoročno razmišlja le o načrtovanju spletk, kakršna je denimo velikovški naskok na predsednika Türka.
Vse našteto lahko prispeva k temu, da bodo volitve 2012 potrdile staro pravilo, da je slovensko volilno telo razdeljeno na dve enako močni polovici in da izid volitev praviloma ostaja odprt do zadnjega. Toda to se ne bo zgodilo, če bo levica ostala pasivna. Tudi nekaj sreče (s svetovno krizo, dogajanjem v EU itd.) bo potrebovala.
V času do volitev se slovenska politika kljub pritiskom krize in nezadovoljstvu ljudstva bistveno ne bo spremenila. Potem so mogoče globlje spremembe, ali bodo večje na desnici ali levici, pa je odvisno od volilnega razpleta. Zmaga SDS bi bila po našem mnenju za Slovenijo škodljiva. Razlike med njo in levico, pa tudi SLS so pomembne, čeprav jih mnogi podcenjujejo. Desnica pod dominacijo SDS oziroma Janeza Janše preprosto ni normalna desnica - če bi bila, tudi mnogi levi volivci ne bi imeli težav z menjavanjem oblasti. Dokler jo bo obvladoval Janša, se Slovenija ne more politično in duhovno modernizirati ali vsaj normalizirati, iz kriz pa se bo izvijala teže, kot bi se lahko. Kajti Janša je po svoji podobi polagoma pregnetel vso svojo stranko, jo naredil močno in prek nje že vrsto let zelo vpliva na celotno politiko; desnico cementira, za drugo stran pa je alibi, potuha; dokler je tu, lahko levica trdi, da je bolj demokratična in konstruktivna. Ta relativna prednost je za izboljšanje Slovenije premalo.
Levo oblast je zaradi krize, izrednih razmer in mnogih, deloma samozakrivljenih blokad težko oceniti. Vsekakor pa je tudi zaradi nje čutiti močno željo po drugačni politiki nasploh - novi ali krepko prenovljeni stranki (strankah) in voditelju, ki ne bi bil ne Janša ne Pahor. Ta želja obstaja že zdaj in bo pomemben dejavnik tudi v predvolilnem času.
Ali se lahko uresniči, bomo videli. Tudi če se bo, nas utegnejo čakati nova razočaranja. Kajti modernizacija, prenova Slovenije je res predvsem stvar politike, vendar še zdaleč ne samo nje, ampak vseh naših elit. Navsezadnje pa je tu tudi ljudstvo - ono izbira tiste, ki jih potem običajno preklinja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.