Opravičilo in izgovor
Ne bi bilo dobro, če bi se majhnost Slovenije sprevrgla v opravičilo za neprijetne postopke in misli, ki zelo pogosto prežijo na naši poti
Poslušam nedavno tujca, ki je želel reči nekaj lepega o Sloveniji in je začel s tem, da je to majhna dežela, ampak prijetna in urejena. Obstal sem. Tujec, ki je tako menil, je bil Avstrijec. Očitno je govoril z višine svoje lastne predstave o sebi in nas. Popolnoma naravno verjame, da govori iz velike države.
Zadeva je, kakor me uči moje lastno življenje, zelo preprosta. Veliko je narodov, ki verjamejo, da niso majhni, in tako govorijo le o drugih, primerno manjših. Doživel sem Anglijo ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. Zvezda veličine je takrat nad Londonom že ugašala, a se veliko državljanov tega še ni zavedalo. Čutili so se še vedno kot svetovni imperij, ki je pravkar celo zmagal, le da je pri tem izgubil svoje mesto v svetovnem vrhu. Včasih si moral obmolkniti, ko so še kar razpredali svoje imperialne sanje. Zdaj dela prve korake pri tem spuščanju z Olimpa Amerika. Kitajsko to morda čaka šele v daljni prihodnosti.
Dobro, majhni smo. Z avstrijsko ugotovitvijo ali ne, imamo svoj mit o majhnosti, pa se včasih počutimo kar dobro. Bilo bi bolje, če se ne bi. V tej majhnosti je skrito veliko lepih, toda tudi manj lepih misli. Zadnje čase čutim, da je več slabih kot dobrih. Ne bi bilo dobro, če bi se majhnost sprevrgla v opravičilo za neprijetne postopke in misli, ki zelo pogosto prežijo na naši poti.
Denimo, tisto o tujih delavcih v slovenskih podjetjih, ki jih puščamo brez plače, tudi če delajo po 15 ur na dan, jih nastanimo v barake, kjer komaj lahko ležejo drug poleg drugega. Bilo bi najbolje, če bi molčali. Zadnje čase pa si upajo protestirati.
Da se razumemo. To so večinoma Bosanci, iz nekdaj skupne države, ki smo jih zaničevali takrat in jih zaničujemo zdaj. Ni nas razburilo, ko smo izvedeli, da smo v njihovi domovini majhna, a tudi grda država. Ne zanima nas, ker so pač tisto, kar so, niso ne Nemci, ne Francozi, ne Švedi. Pustimo jih, da čakajo, in ko se izteče strogo določeni rok za bivanje, morajo domov, čeprav brez plače. Za to skrbi tudi naša policija. Potem čakajo na plačo iz daljave, pogosto ne morejo nazaj. Za to, da ne morejo, skrbi pač naša oblast. Da, naša država je bila vsaj doslej neposredno vpletena v ta neusmiljeni, sarkastični postopek. Pri nas se ljudstvo in država pač dobro razumeta. Včasih. Kot rečeno, saj niso Nemci in drugi, ki jih moraš spoštovati, ki so »Evropa«.
Majhnost v resnici nima nič opraviti z velikostjo. Vsaka država je lahko majhna, če se hoče, in pogosto se hoče. Človek se mora potruditi, da bi bil vedno pravičen, pogosto spodrsne celotnim narodom. Nam se je po uspešni epopeji pridobitve samostojnosti posrečilo pokazati drugim tudi drugačen, neprijeten obraz. Pravijo, da nas večina tega ne bi odobrila. Pa je objavljeno, v tisku je res izraženo zgražanje, a se svet vrti naprej. Molka je veliko več kot zgražanja. Kakor ob drugi nevšečni zadevi, tisti o izbrisanih. Popravili smo krivico in nekateri, ki so čakali na popravo in priznanje, so ju zdaj dobili ... skupaj s spretno spleteno mešanico različnih postopkov, skozi katere morajo iti, da bi prišli do svojega. Birokracija ni samo za lasten narod, je tudi, morebiti predvsem, za tiste, ki še naprej hočejo dobiti prostor pod našim nebom. Iz pekla se ne gre naravnost v nebesa, tu so še vice.
Vsaka dežela lahko postane majhna po duši, a je majhna po svoje. Američani imajo svoj pekel, imenuje se Guantanamo in pravzaprav niti ni na njihovem pravem ozemlju. Tam zadržujejo ljudi brez dokazov in brez sojenja, če pa bi se jih radi rešili, bodo za to morali poskrbeti drugi zavezniki, če so le malo naivni. Te nesnage, tudi če niti ni preverjeno, ali je nesnaga, pa že ne bo prevzel ameriški narod na svoji sveti zemlji. Če hočete, so Američani pri tem majhni. Pravi malomeščani. Majhni, tako kot drugi, med njimi naša dežela.
Drugi niti ne mislijo slabo o nekom, ki je majhen. Predsednik Clinton je obiskal Slovenijo (uradno, z vsemi častmi) in na Kongresnem trgu se je potrudil pravilno izgovoriti ime našega največjega pesnika. Ker poznam pregovorno nesposobnost Anglosasov za pravilno izgovarjanje slovanskih imen, sem bil seveda pod močnim vplivom te podrobnosti, bolj kot vsega, kar je predsednik še rekel. Toda so še druge ameriške reči, denimo »postranska škoda«, s katero opravičujejo pobijanje prebivalstva na območjih, kjer bijejo boj za demokracijo, kakor pravijo. In še in še.
Včasih kdo postane skrajno zanimiv, četudi je majhen. Gorbačov je pri obisku takratne Jugoslavije silil v Slovenijo, ki je ni bilo na programu obiska. Morali so mu pripraviti tudi dan v Sloveniji, in to je bilo takrat storjeno s težkim srcem. Zakaj Slovenija? Ruskemu politiku, ki je pripravljal preobrat v celotni Rusiji in Vzhodni Evropi, je nekdo rekel, da v socialistični Sloveniji eksperimentirajo s sistemom, in to ga je zelo zanimalo. Ali smo majhni ali ne, se mu ni zdelo pomembno. Kot se je pokazalo, je Gorbačov prišel prepozno.
Potem smo se pridružili projektu Evrope, pa se šele zdaj kaže, da kakršnekoli združitve naše celine ni mogoče kar tako speljati. Meje so denimo izbrisane, potujemo po celini kar počez. Rad bi videl, kaj bi se zgodilo, če bi kdo prestopil mejo, ki je ni več, in skušal kaj narediti s koščkom zemlje, ki ni ograjena, ampak se ve, čigava je. Naj Nemci poskušajo pozidati pol metra francoske zemlje, kjer zdaj meje ni!
Ko smo se poslavljali od nekdanje skupne države, smo modro molčali, kakšna bo nova, socialistična ali kapitalistična. Naredili smo to drugo, uvedli zastarele klasične postopke in pravice, med drugim tudi tujo silo, ki jo izrabljamo kot prvi kapitalisti v Manchestru pred dvesto leti (čitajte Engelsa). Poleg svoje delovne sile imamo tudi uvoženo. Ne od vsepovsod. Vedeli smo, kaj hočemo in kaj bomo dobili, denimo, iz Bosne. Kar se je zgodilo, se je pač moralo zgoditi. Nekaj nas je, ki zdaj o tem govorimo in sami sebi nismo všeč. Nekaj. Drugi molčijo, ker imajo dovolj svojih skrbi.
Ljudstvo zna govoriti, zna pa tudi molčati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.