Mihajlo Pantić: Če je to ljubezen

+ + + +

Novobeograjska melanholija

Nabor in izbor kratkih zgodb srednjeletnega srbskega prozaista je opravil kar avtor, iz treh zbirk, vse pa so ubrane na zagate prebivalcev Novega Beograda, mejašev na tisti tanki meji proti Zemunu, poseljevalcev naselja, omejenega z Donavo, ki taoistično spremenljiva in brezbrižna kot bog teče in z odtenki odmerja čas.

Gre za ljudi iz blokovskih naseljih, kjer so stanovanja 'kot krste', in v tem urbanem satovju se dogajajo minimalistične zgodbe vsakdanjim ljudem; ljubezni, smrti, srečanja nekdanjih partnerjev, sanjarjenja o partnerjih, ki za to ne vedo. To so zgodbe luzerjev: košarkarja, ki je tako zanič, da ne zna izgubiti odločilne tekme (in tako poskrbeti zase), ljudi, ki jim pobegne, umre partner, osamelcev, ki se skoraj proti svoji volji na hitro staknejo in se jim vse skupaj zdi neresnično, bojiščnih veteranov, ki jim odpove adrenalinska pumpa in se potem napumpajo z radikalnimi dejanji. Zgodbe odsevajo srbski polpretekli vsakdanjik; vojne nekje v bližini, relikt prejšnje skupne države, Slovenci, vse manj Slovencev, ki se porazgubijo in umaknejo iz socialno devastiranega okolja, Judje, ki emigrirajo v Izrael. Kulisa so protivojne protirežimske demonstracije in vojna nekje v bližini, zaradi katere oficirji pizdijo čez izdajalske brate. To je mesto brez središča, čebelnjak usod, brez trotov, brez matic, otopeli delavci in njihove zgodbe - delavci tudi takrat, kadar gre za umetnike, urednike, slikarje, pisce, ki se zavedajo, da je vse zgodba, da se življenje preliva v črke, znotrajfikcionalno, ozaveščeno, dosledno brez patosa o poslanstvu in kakšni privilegirani vlogi umetnosti, to je vse samo še obrt, rutina, napor, preživalstvo. Ne glede na to, o čem Pantić pripoveduje, je distanciran, ne gre samo za ironijo, ki nam daje odbleske samega pripovedovalca, med njimi - v poudarjeni prvoosebnosti so zajete različne generacije in spoli - in svetom je vatast zid, ki jim onemogoča polno življenje.

Včasih smo temu rekli alienacija, odtujeni so, sebi in drugim, svet je meglen in brez kontrastov in razbarvan. Ne vejo za ljubezen, vse je samo njen odblesk, povzroča občutek razredčenosti in spranosti, kot bi jo medtem prevečkrat preprali. Oponašajo življenje in se v najboljšem primeru spominjajo boljših časov. Takšna distancirana drža pa je produktivna, saj je polna posebne občutljivosti, na eni strani slutimo jergovićevsko nostalgijo, na drugi razblažen cinizem, luciden kljub zabrisu, zraven je albaharijevska jezikovna občutljivost in nekaj pištalovske fantastike, vendar bolj ozemljene. Pa še kakšen spomin na branje iz regije se nam pritakne. Pri Pantiću občudujemo nagovarjanje vzvišeno lenobnega, pa tudi dvomečega flegmatika, ki kolač mehkega srbskega vsakdanjika reže premišljeno in z ostro nabrušenim rezilom.