Damjanova soba

za

Portret slovenskega mladoletnega morilca.

20-letni Damjan izgleda tako, kot da nastopa v Velikem bratu slavnih. Ne zato, ker bi dokumentarec Damjanova soba to hotel, ampak zato, ker so se resničnostni šovi tako približali izpovedim morilcev.

Ko se Damjan v celici celjskega zapora za mladoletnike, kjer ga od svobode oz. vrnitve v družbo, ki utegne biti bolj represivna in manj strpna od zapora, loči le še nekaj mesecev, pogovarja s svojim sojetnikom, dialogi zvenijo tako kot dialogi »slavnih«, ujetih v kletki Velikega brata - želijo si ven, se zapletajo v travme, naivno filozofačijo, živčno kadijo, razkazujejo svoje tatuje in svoj retro metro look, predejo o medčloveških odnosih, obenem pa razčiščujejo drug z drugim in s svojo preteklostjo. Bilo bi zanimivo, če bi med »slavne« spustili Damjana, fanta, ki ima res s čim razčistiti - TV publiki, ki je v »slavnih« videla resnične like, bi se zlahka zdel nekaj fiktivnega. Kar je paradoks: Damjan je namreč morilec. Pri šestnajstih je ubil brezdomca - ker mu je sunil cigarete, ga je s prijatelji brcal in tolkel celo noč. Bil je pijan, zadet, zmeden in razkačen. Ves tisti bes, ki se je leta in leta zgoščal v njem (zrasel je v disfunkcionalni družini, mati je odšla, oče se je navlekel na heroin, sosed ga je zlorabil itd.), je zadel brezdomca. Bi ga ubil, bi ga mlatil in razbijal celo noč, če ne bi bil brezdomec? Tako kot je družba nagnjena k temu, da ponižuje brezdomce in v njih vidi le »ničvredna« bitja, se je, kot kaže, v to past ujel tudi Damjan, le da je v brezdomcu verjetno videl tudi svojo zrcalno podobo - bitje, ki ga je družba stalno poniževala, bitje, ki mu je družba vztrajno dokazovala, da je »ničvreden«. Je hotel v brezdomcu ubiti sebe, zrcalno podobo svoje podcenjenosti in ponižanosti, tisto, kar je vanj vcepila družba? Je hotel v brezdomcu ubiti družbo v sebi? Kasneje, ko se v zaporu pogleda v ogledalo, zagleda svojega očeta - in strah ga je, da bo postal kot oče. Damjan ne pravi, da je nedolžen - to zase pravi njegov sojetnik. Vsi tukaj ste nedolžni, dahne paznik, ki ima občutek, da je Damjana že videl v tem zaporu, da je torej povratnik, kar Damjana vidno vznemiri: Ne, tu sem prvič! Noče se vrniti. Ne bom šel tako daleč, da bi rekel, da je ta dokumentarec, ki k nam prihaja čudno pozno in ki ga je posnela Jasna Krajinović, v Ljubljani in Bruslju - pri bratih Dardenne (Sin, Otrok, Rosetta) - izbrušena Celjanka, najboljša stvar, ki se mu je zgodila v življenju, toda rekel bi, da je ta film dovolj dober razlog, da se Damjan pobere, da najde svojo sobo in da morda tudi sam posname dokumentarec - morda o brezdomcu, ki ga je ubil.
(Kinodvor)