Neznanec

zadržan +

Poljub za lahko noč.

Ker smo že ravno pri filmu Unknown: pred petimi leti se je s tem naslovom ponašal triler, v katerem se pet oseb zbudi v praznem, osamljenem skladišču. Pojma nimajo, kako so tja prišle, pojma nimajo, kaj počnejo skupaj, in pojma nimajo, kdo so. Kot se izkaže, jim je spomin izbrisal toksični plin, ki se je sprostil med njihovim pretepom - na koncu se namreč izkaže, da sta dve osebi ugrabljenca, ostale tri pa njuni ugrabitelji.

Nič, Unknown je bil Kocka v skladišču. Mnogi filmi so se zadnje čase lepili na to premiso: ljudje se na lepem zbudijo na neki čudni lokaciji, ne da bi vedeli, kje so, kaj so in kdo so. Na to cajtgajstovsko premiso se lepi tudi Neznanec, toda le zato, da bi pozabili, da je v resnici le prepis britanskega trilerja Mož, ki je preganjal samega sebe (1970), ki je bil le prepis stare črne kriminalke Mož z mojim obrazom (1951) - v obeh mož ob vrnitvi domov v grozi ugotovi, da je njegovo mesto zasedel njegov dvojnik, pač nekdo, ki mu je ugrabil identiteto, ženo, družino in življenje. To se v Neznancu zgodi dr. Martinu Harrisu (Liam Neeson), uglednemu botaniku, ki z ženo (January Jones) pripotuje v Berlin (na biotehnološki kongres), kjer pa po divji vožnji s taksijem obtiči v komi. Ko se po nekaj dneh prebudi, se sicer vsega spominja, tako da ve, kdo je in kaj počne, toda ko se vrne v hotel, v katerem je pustil ženo, ga žena ne prepozna: Ne poznam vas? Kdo ste vi? Predstavi mu celo svojega moža - dr. Martina Harrisa (Aidan Quinn). »Harris«, ki je v Berlinu prvič in ki v Berlinu pozna le taksistko (Diane Kruger), ilegalno priseljenko, tako pade v paranoidni posthladnovojni puzzle, ki nas po malem - z avtomobilskimi dirkami, zasledovanji, iskanji ipd. - spominja na Ugrabljeno in ki nam zastavi nekaj ontoloških vprašanj (kdo je pravi Harris, kdo je original in kdo kopija, kako to, da o »sebi« ve toliko, zakaj je tako zaverovan v svojo identiteto), preden naše pozornosti ne usmeri v vprašanje: s kakšnim razkritjem nas bodo tokrat skušali šokirati na koncu? Naš ključ je kakopak Berlin, v katerem le nekdanji stasijevci o ljudeh vedo več kot oni sami.