Harij Furlan: ”Preiskujemo več bivših in sedanjih funkcionarjev”

Prvo leto delovanja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) ste ocenili kot uspeh. Glede na število velikih imen v postopkih se res tako zdi. A uspeh bo, ko bodo sodišča na podlagi dokazov, ki ste jih zbrali, obsodila storilce s področja gospodarske kriminalitete in korupcije ...

Seveda, to je problem celotnega delovanja sistema, od policije, tožilstva do sodišča. Zavedati se je treba, da se uspešnost dela policije ne konča že z vložitvijo kazenske ovadbe ali pobude za začasno zavarovanje premoženja, temveč se uspeh meri z odločitvijo sodišča. Je pa res, da v enem letu, odkar deluje NPU, ne moremo pričakovati sodnih odločitev v zadevah, ki jih je ta obravnaval. Sodni postopki so dolgi, zagotovo predolgi v kompleksnih gospodarskih zadevah.

Res se veliko govori, kako je naš kazenski postopek največja ovira v tem procesu. A tožilstvo je pred časom v skladu z zakonodajo Bavčarja in druge obtožilo brez preiskave, pa je sodišče zadevo vrnilo v preiskavo in dolgotrajnost postopka je spet zagotovljena ...

> Nekateri pravijo, da ni vsega kriva zakonodaja, da je ta primerljiva s podobnimi evropskimi državami. V tem je veliko resnice, vendar mislim, da je naš zakon o kazenskem postopku slab. Od leta 1994, ko smo dobili nov zakon, pa do danes je bil spremenjen desetkrat, vedno na pobudo ustavnega sodišča, ki je razveljavilo posamezne člene v zakonu. Odkar vem, se govori o ukinitvi preiskovalnega sodnika in uvedbi tožilske preiskave, ki bi omogočala, da se izvajanje dokazov tako v sodni preiskavi kot na glavni obravnavi ne bi podvajalo. Doslej se je o tem zgolj govorilo, tako v strokovnih kot manj strokovnih krogih. A sodna preiskava z ambivalentno vlogo preiskovalnega sodnika še vedno ostaja. Tako da tudi po skoraj sedemnajstih letih od sprejetja zakona o kazenskem postopku in izrečeni obljubi, da bo to le začasen zakon, kmalu nadomeščen z novim, sodobnim, se to do danes ni zgodilo. Zakonodajalec bi moral pokazati dovolj poguma in končno izvesti celovito reformo, kjer bo preiskovalni sodnik le sodnik garant in kjer bo preiskava v rokah tožilca.

Reforme, ki bi pospešila postopek in hkrati zmanjšala določene pravice obdolžencev, si zagotovo želite?

> Seveda vprašanje ukinitve preiskave in preiskovalnih sodnikov spremljajo pomisleki, predvsem kaj bi to pomenilo za obremenitev tožilcev. Vendar so izkušnje držav, ki so uvedle sistem tožilske preiskave, dobre. Zaradi reforme zakonodaje pa se ne smejo krčiti človekove pravice, to je kratkoročna rešitev, ki ima lahko dolgoročno hude posledice.

Kateri so tisti postopki, s katerimi bi se pohvalili, če bi morali izpostaviti deset konkretnih zadev?

> Ker nimamo še nobenega osumljenca pravnomočno obsojenega, še vedno govorimo o domnevi nedolžnosti, ta pa nam ne dopušča, da javno in podrobno govorimo o konkretnih zadevah. Uspeh dela NPU-ja v tem trenutku zato vidim že v tem, da naših kazenskih ovadb in pobud za začasno zavarovanje premoženjske koristi tožilstvo ne zavrača, niti nam jih ne vrača v dopolnitev.

Ob ustanovitvi NPU-ja, ki ni bila poceni, je bilo rečeno, da se bo investicija hitro pokrila z zaplembami premoženja, vedno več denarja pa naj bi ostalo tudi za proračun. Koliko domnevno protipravno pridobljenega premoženja je bilo na predlog urada začasno zavarovanega?

> Trenutno so na podlagi naših predlogov sodišča začasno zavarovala pet in pol milijona evrov premoženja. Poleg tega smo vložili predloge za zavarovanje dodatnih enajst milijonov evrov premoženja, o katerih sodišča še odločajo.

Kje so razlogi za vse te predloge zavarovanja premoženja, pred leti je bilo tega bistveno manj?

> Dejstvo je, da gospodarski kriminal pred leti ni bil v takem porastu, kot je danes. Liberalizacija tržnih mehanizmov, globalizacija svetovnega gospodarstva, razvoj informacijskih tehnologij so po mnenju mnogih razlogi za porast gospodarskega kriminala. Tam, kjer so imele države opravka še s transformacijo državne lastnine in kjer so nadzorne institucije odpovedale, je bil porast gospodarske kriminalitete toliko večji in postaja tako problematičen, da že ogroža delovanje same pravne države. Svoje je gotovo dodal tudi brezmejen človeški pohlep.

So vsi ti postopki bolj posledica usmerjenega dela policije ali predvsem dejanskega porasta gospodarskega kriminala?

> Kazniva dejanja, ki jih štejemo v gospodarski kriminal, naraščajo povsod po Evropi in ne zgolj v Sloveniji. Tovrstni kriminal se preiskuje in odkriva veliko težje kot klasični kriminal. Slovenska kriminalistična policija že zadnjih nekaj let prednostno obravnava gospodarsko kriminaliteto, kar je razvidno iz vse večjega števila obravnavanih kaznivih dejanj kot tudi iz zaznav gospodarske škode. Prav zaradi naraščajočega porasta gospodarske in javnofinančne kriminalitete je bil ustanovljen tudi naš urad.

Ampak vsa ta zavarovanja, zasegi in odvzemi so bili po zakonu možni tudi v prejšnjih letih. Vi ste bili takrat tožilec, zakaj se prej praktično niso uporabljali?

> Začasno zavarovanje premoženja je v postopku, kot ga poznamo sedaj, v veljavi šele zadnjih nekaj let in ta je nastal kot posledica odločitve ustavnega sodišča. Je pa res, da velja že od vsega začetka splošno načelo iz 74. člena kazenskega zakonika, ki določa, da ne more nihče obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

In zakaj se ta člen ni uporabljal?

> Tej problematiki se je namenjalo premalo pozornosti. Verjetno se ni dovolj zavedalo, kako uspešen ukrep je odvzem protipravne premoženjske koristi storilcu kaznivega dejanja, nekako se je zadovoljilo z ugotavljanjem krivde in izrekom sankcije. Pa tudi, kot sem že omenil, razširjenost gospodarskega kriminala in posledično nastala škoda pred desetimi leti nista bili tako veliki, kot sta sedaj.

Ali podpirate uvedbo obrnjenega dokaznega bremena, t. i. razširjene konfiskacije?

> Veliko se pričakuje od uvedbe obrnjenega dokaznega bremena, a po mojem same zakonske spremembe še ne bodo dovolj. Te spremembe bodo morale postati del zavesti ljudi v pravosodju, ki o tem odločajo v praksi. Inštitut razširjene konfiskacije poznajo že v mnogih evropskih državah in pokazal se je kot uspešen.

So pomisleki, zakaj sicer posamezniku ni treba dokazovati izvora premoženja, oproščeni, ki je prav tako nedolžen, pa to mora ...

> Kazenski postopek temelji na domnevi nedolžnosti. Storitev kaznivega dejanja mora dokazovati tožilec. Osumljencu ni treba ničesar dokazovati, ni se mu treba niti zagovarjati. To je nesporno. Drugo pa je vprašanje, ali ta domneva velja v enakem obsegu tudi pri ugotavljanju nezakonito pridobljenega premoženja. Vzemimo primer, da je bil storilec obsojen za kaznivo dejanje, iz katerega izhaja razmeroma majhna premoženjska korist, vemo pa, da obsojeni razpolaga z enormnim premoženjem, ki ga ni mogel pridobiti z delom, ker nikoli ni delal, niti ga ni podedoval niti zadel na loteriji. Po sedaj veljavnem postopku se takemu storilcu lahko odvzame le premoženje, ki je bilo pridobljeno s konkretnim kaznivim dejanjem, za katero je bil obsojen. To premoženje je, glede na ostalo premoženje, lahko minorno in obsojeni še naprej normalno razpolaga z vsem premoženjem. Pri tako imenovani razširjeni zaplembi pa bi morala obsojena oseba sama dokazovati zakoniti izvor vsega svojega premoženja. Če mu tega ne uspe dokazati, se tudi to premoženje odvzame.

A za ta, večji del država sploh ne dokaže, da je bil pridobljen nezakonito ...

> Tako, tukaj mora oseba sama dokazovati zakoniti izvor svojega premoženja, kar pa sploh ne bi smela biti težava, seveda če je bilo premoženje pridobljeno zakonito.

Komu naj verjamemo, vam, ko pravite, da je delo NPU-ja v sodelovanju z drugimi institucijami pri pregonu resnejših oblik kriminala dobro, ali predsedniku protikorupcijske komisije mag. Goranu Klemenčiču, ki pravi, da je pravosodje paralizirano, organi pregona pa nezmožni opravljati svoje delo?

> V teh razmerah je sodelovanje policije z drugimi organi zadovoljivo, strinjam pa se, da so organi omenjene verige pravičnosti v krizi. Razmere v pravosodju so vedno izraz razmer v družbi. Profesor Zupančič je skoraj pred desetimi leti zapisal, da živimo v času in prostoru, kjer biti pošten vse bolj postaja sopomenka za biti neumen. Danes to le še bolj drži kot takrat. Poglejmo samo, kaj se dogaja z ustanovitvijo specializiranega oddelka sodnikov za sojenje v najtežjih zadevah gospodarskega kriminala. Ta oddelek bi bil zelo dobrodošel, a kaj, ko med sodniki za to ni nobenega interesa za to delo. To kaže na stanje duha v današnji družbi. Ljudje se v sedanjih razmerah enostavno nočejo izpostavljati, ne želijo si, da bi jim sojenje v nekaterih težjih zadevah za nekaj časa življenje postavilo na glavo.

In kaj zdaj?

> Bistvene spremembe se ne bodo zgodile čez noč, temveč se morajo postopno, a hkrati razmeroma hitro. Mislim, da je sedaj najpomembnejše, da na sodišču dobijo epilog nekatere najzahtevnejše in najbolj odmevne zadeve.

S čim pa imate na uradu pri svojem delu največ težav?

> Težava je gotovo v tem, da smo preobremenjeni, da so naši viri omejeni. Ne moremo recimo prevzeti vseh tistih zadev, ki bi si jih želeli in ki bi jih po zakonu lahko. Problem vidim tudi v velikih obljubah in pričakovanjih, ki so bile dane ob ustanovitvi urada. Dejstvo je, da nacionalni preiskovalni urad sam vseh nakopičenih problemov ne more rešiti.

Ob ustanovitvi se je govorilo, da bo NPU uspešen, ker bodo znotraj njega delovali tudi strokovnjaki s finančnega, davčnega, gospodarskega področja, in da bo olajšano tudi sodelovanje z državnimi institucijami s teh področij ...

> Zaposlili smo šestnajst novih bodočih preiskovalcev, ki prihajajo od zunaj, iz bank, s carine, iz davčne službe, raznih agencij. Večinoma imajo ekonomsko izobrazbo, in ko končajo kriminalistično izobraževanje v Gotenici, bodo začeli delati. Drugače pa je pri ustanavljanju skupnih preiskovalnih komisij, ki jih omogoča zakon. Ta pravi, da se lahko pod vodstvom tožilca v reševanje konkretnega primera vključijo tudi strokovnjaki iz drugih državnih ustanov. Do ustanovitve take skupine še ni prišlo. Mi smo ustanovitev take skupine predlagali, a nas je tožilstvo zavrnilo. To je stvar odločitve tožilca. Vemo pa, da bomo s temi predlogi vztrajali, ker gre po našem mnenju za koristno možnost, ki jo daje zakon o kazenskem postopku.

Ali tožilstvo sledi tempu policije? Po mojih podatkih tam nimajo nobenega fokusa, kaj je treba preganjati bolj zagreto, prednostno, ampak se enako resno ukvarjajo z bagatelo kot z gospodarskim kriminalom ...

> Glede na to, da sem dolga leta delal v tožilstvu, lahko povem, da je tožilstvo preobremenjeno, treba bo določiti primere, ki se bodo prednostno obravnavali in procesuirali. Tu mora imeti glavno besedo tožilstvo, ki usmerja policijo.

Preiskuje NPU katerega izmed članov vlade?

> O imenih bi težko govoril, lahko pa rečem, da urad preiskuje več nekdanjih in aktualnih nosilcev javnih funkcij.

Vas ministrica kdaj pokliče, vas pokliče kdo drug? Koliko je resnice v obtožbah, da delujete po njenih navodilih?

> To ni res. Tisti, ki razširja take laži, jih verjetno z določenim namenom. Glede prevzema zadev je zakon jasen, o tem odloča direktor NPU-ja, ki o odločitvi obvesti direktorja kriminalistične policije. Če bi med slednjima prišlo do nesoglasij, bi o prevzemu zadeve odločal generalni direktor policije. Sam ne prejemam nikakršnih navodil niti od direktorja kriminalistične policije niti od generalnega direktorja, še manj pa od ministrice za notranje zadeve.

Preden ste prevzeli vodenje urada, ste bili mednarodni tožilec v BiH, kjer ste preganjali korupcijo in gospodarski kriminal. Ste dosegli katerega izmed ciljev, ki ste si ga zastavili?

Sem, vložena je bila zahteva za preiskavo, ki še vedno poteka. Ko smo namreč tuji tožilci zapustili državo, so naše primere prevzeli domači tožilci. Tako nadaljujejo tudi primer, v sklopu katerega sem vložil zahtevo za preiskavo zoper predsednika Republike srbske Milorada Dodika in nekatere druge člane vlade. Kako konkretno zdaj vodijo zadevo, pa ne vem.

Oditi ste morali, ker so vas Dodik in njegovi dobesedno umaknili z vaše funkcije, ko ste jim prišli preblizu?

Če je bila politična odločitev v BiH taka, da se mednarodnim tožilcem, ki smo preganjali gospodarski kriminal in korupcijo, mandat ne podaljša, je to pač politična odločitev, ki je ne morem komentirati. Spremenili so zakon in po novem mednarodni tožilci nismo več imeli pristojnosti voditi zadeve, dana je bila le možnost, da ostanemo kot svetovalci. Kot svetovalec pa nimaš več nobenih pooblastil za delo v konkretnih zadevah in praktično ne moreš več vplivati na potek postopkov, zato sem se vrnil v Slovenijo.

Če ste prvo leto delovanja urada ocenili kot uspeh, kaj bo za vas uspeh v drugem letu?

Uspeh bo, če nam bo tudi letos uspelo nadaljevati s sedanjim tempom in se bomo pri tem kar se še da kadrovsko okrepili tako z izkušenimi kriminalisti kot z zunanjimi strokovnjaki.