Zajčja luknja

za

Trpljenje srednjega razreda.

Becca (Nicole Kidman) in Howie (Aaron Eckhart) sta solidno situirani, navidez idilični zakonski par, ki pa se obnaša čudno - nekaj med njima ne klikne več. Sta otopela, naveličana? Sta se ujela v šikane Krožne ceste? Je vsega konec? Sta pred ločitvijo? Ne, v resnici ju je razmontiralo nekaj drugega: avto, ki ga je šofiral najstnik, jima je zbil sina. Do smrti.

In zdaj, osem mesecev kasneje, sta še vedno v zajčji luknji, prežgana z žalovanjem, depresijo, občutkom krivde, jezo, nenadnimi izbruhi in zanikanjem. Terapije ne pomagajo - ludistično brisanje sinovih slik s telefona, spolna abstinenca, izguba vere in preselitev sinovega psa tudi ne. Nosečnost Beccine sestre vse skupaj le še dodatno zapeče. Predstavljajte si Antikrista, zakompliciranega z Morettijevo Sinovo sobo, Egoyanovim Sladkim poslej in Fieldovim filmom V pasti, pa dobite Zajčjo luknjo. In John Cameron Mitchell, ki ljubi subverzivnost in perverznost (Shortbus), se ne zaveda le teh filmov, ampak tudi kreativnih možnosti, ki jih ponuja tragedija srednjega razreda. Ko se Becca in Howie raztegujeta in žreta, se zdi, kot da tekmujeta v tem, kdo bolj trpi, nad vsem tem pa ves čas lebdi mučno vprašanje: ju je v to, kar sta postala, spremenila sinova smrt, ali pa je sinova smrt le pospešila tisto, kar bi se zgodilo tudi sicer? Becca in Howie sta abstrakcija srednjega razreda, ki se učloveči šele, ko začne trpeti, toda prav ko srednji razred najbolj trpi, ko torej izgubi otroka, postane resnica srednjega razreda - odtujena, otopela abstrakcija, ki žre samo sebe. Srednji razred, ta veliki narcis, ki je vse emocije pobral na TV, vedno izgleda tako, kot da je izgubil otroka.