Rokerji pojejo pesnike 6

Zgodba o šesti v nizu zbirk uglasbene poezije Rokerji pojejo pesnike (RPP) se mora začeti z Dušanom Hedlom, veteranom mariborskega rokerskega podzemlja, čigar kulturni izvor lahko iščemo še v legendarnih Tratah in tamkajšnjem mladinskem delovanju. Pot je nadaljeval prek mariborskih subkulturnih ustanov, kjer uspeva še danes, po pol stoletja bivanja na zemlji. Hedl, nekakšna mariborska različica Marjana Ogrinca, si je v času delovanja nakopal nemalo zamer in nasprotnikov; spomnimo se samo njegovega direktorovanja mariborskemu in ljubljanskemu Radiu Študent, ki je ostalo kritizirano v zgodovini obeh postaj, še posebej slednje. Hedlu tudi drugače ni nikoli uspelo priti v nevarnost, da si zagotovi širšo popularnost - ne za časa dela s CZD ne s koncerti in festivali, vendar to nikoli niti ni bil njegov izraziti namen. Zato pa projekt RPP v svoji šesti izdaji (ponovno) nosi vsaj drobec dodatnega potenciala, da kot institucionalizirana forma umetniškega izročila pusti trajen zapis v zgodovini naroda in da ga bodo nekoč ocenjevali iz povsem drugih zornih kotov kot v tej rubriki.

Hedl je s povezavo pesnikov in glasbenih izvajalcev ustvaril kulturniško nišo, ki je precej temeljna po ideji, precej širša pa po zvočni podobi: v poldrugem desetletju obstoja zbirk(e) se je skoznjo zvrstilo ogromno izvajalcev raznolikega glasbenega izraza in različnih sposobnosti. Nič kaj drugače ni tokrat. V 22 komadih ter dobri uri in četrt se zvrstijo številni glasbeni izrazi, ki vsi nujno sploh ne s(ov)padajo k rokerjem, ampak tudi h kantavtorjem in izvajalcem podobnih žanrov, niti strune pa niso nujno kitarske. Po hardkorovskem uvodu Joko Ono (ki je eden svetlejših trenutkov teh Rokerjev) se zadeve takoj pri naslednjem komadu malce umirijo in nato iz komada v komad variirajo po glasbenih žanrih in, jasno, kakovosti. Vmes se na tem »braniku slovenske rokovske glasbene produkcije« (kot ga je v Maistrovem slogu opisal sam Hedl v priloženi knjižici) znajdejo komadi, ki se lahko nemoteče zavrtijo na kakšni nacionalni postaji, pa tudi takšni z umetniškimi pretenzijami, ne povsem posrečenimi aranžmajskimi vsebinami ter dolgovezni in banalni. Vmes se (z)najde celo polfinalist popovskega šova Slovenija ima talent, štajerska zvezda Boštjan Bračič, ki tukaj igra s svojo staro zasedbo Invite. Sicer bolj markantne interpretacije podpisujejo Adam z Ninom Flisarjem, Hard.com, Blutwurst, Ultra in NčOdNč. Med bisere zgodovinske vrednosti pa velja uvrstiti komad Piti in peti mariborskega kantavtorja Bojana Sedmaka in pesnika Branka Rudolfa, ki jo je posnel pred 15 leti na prvem koncertu RPP. Prav Sedmak je dober dokaz, da je mogoče podaljšanje življenja (in dimenzije poetike) z glasbenim izrazom: v njegovem primeru vsaj za desetletje in pol. In čeprav je RPP številka 6 zvočno vendarle premalo kohezivna plošča, nadaljuje tradicijo v začrtani smeri. Variabilno.