Divja vožnja 3D

zadržan

Izgubljeni raj.

Patrick Lussier je zmontiral kopico grozljivk, vključno s Kriki, potem pa je še sam posnel serijo grozljivk (tri Drakule, tretjo Prerokbo in drugi Beli šum), ki so izgledale bolj montirane kot režirane, tako da sveta ni premaknil. Konec osnovne šole. Prišla je srednja šola in matura: Krvavo valentinovo, pikantni 3D rimejk kultnega šokerja z začetka osemdesetih let, enega izmed mnogih, ki jih je tedaj navdihnila - da ne rečem pognala - Carpenterjeva Noč čarovnic.

Rimejk je sicer bolj kot po Noči čarovnic dišal po Krikih (primestje je zamenjal rudnik, maskiranega cinefila pa maskirani rudar), toda Lussier, sluga dveh gospodarjev (nadaljevanj in rimejkov), je bil zdaj pripravljen na diplomo: in Divja vožnja, njegova teza, izgleda kot nadaljevanje in rimejk stotih filmov, tako da bi jo lahko opremili z opombami in drugim znanstvenim aparatom. Divja vožnja je akcijski film, film pregona, road-movie, grozljivka, slasher in grindhouse-experience, pri čemer problem ni v tem, da bi težko rekli, kdo je večja pošast, »dobri« Nicolas Cage, alias Milton, svetopisemski maščevalec, ki se je utrgal iz Pekla (ne sprašujte), ali »malopridni« satanisti, ki so umorili njegovo hčerko in ugrabili njegovo vnukinjo, zrelo za ritualno žrtvovanje, ampak v tem, da Cage maščevanje, dirke, eksplozije, kri, seks in ultrakinetični heavy metal utruja s klinično monotonim patosom, ki sproti razveljavlja sarkastično, samoironično, politično nekorektno pretiravanje samega filma. In ker se Milton, bolj Ghost Rider kot Stuntman Mike, ves čas obnaša tako, kot da kanalizira Johna Miltona, avtorja Izgubljenega raja, začnemo hitro navijati za sataniste in njihovega Računovodjo (William Fichtner), poklicnega morilca, ki izgleda kot Anton Chigurh z boljšo pričesko.
(ne igra v Kolosejih)