Usodni

za

Nebo nad New Yorkom.

Matt Damon je David Norris, new-yorški politik, ki kandidira za senat. Vse je pod kontrolo - v sondažah vodi, tako da je njegova zmaga zagotovljena. Toda v zadnjem trenutku pride za njim »otročja« preteklost - in volitve izgubi. Ko se ravno pripravlja na govor, s katerim bi ritualno priznal poraz, sreča plesalko (Emily Blunt), katere lucidni nasvet mu naelektri govor in reši politično prihodnost. Plesalka potem izgine - ne pusti mu niti naslova niti telefonske številke. Sreča jo šele čez tri leta, spet nepričakovano.

Toda potem Norris ugotovi, da je za tem pojavljanjem in izginjanjem plesalke nekaj več, da v ozadju stoji neka tajna organizacija, ki zvija prihodnost, da so priložnosti, ki jih izkorišča, bolj predestinirane, kot se zdi na prvi pogled, da je njegov politični uspeh motnja, da je realnost teater, ki ga skuša na vsak način ločiti od plesalke, da njuna spodletela srečanja niso bila spodletela in da njuna kemija ni bila del Načrta. Najprej pomislite, da gre za politični triler, za Firmo v svetu visoke politike ali pa kaj takega. Pozabite! Film Usodni je namreč posnet po noveli Philipa K. Dicka. Če naj gledalec uživa v filmu, potem mu kritik ne sme razkrivati trikov, obratov in presenečenj, ki jih ima v žepu film. In takih filmov - filmov s presenetljivim koncem - je zadnja leta veliko. Kritike zato pozivajo: ne razkrijte konca filma! Če bi vam hotel zamolčati »skrivnost« filma Usodni, potem bi vam moral zamolčati, da je posnet po noveli Philipa K. Dicka. Jasno, če bi šlo za kakega drugega avtorja, potem to ne bi bilo nič posebnega, kaj šele izdajalskega, toda ko gre za Philipa K. Dicka ima razkritje, da je film posnet po njegovi noveli ali njegovem romanu, že kar status »razkritja«, magari izdaje ali celo veleizdaje. Dick ni le preveč specifičen, ampak je tudi preveč unikaten. Ko rečeš, da je film posnet po literaturi Philipa K. Dicka, avtomatično poveš preveč. Kdor je videl filme Iztrebljevalec, Popolni spomin in Posebno poročilo, pa tudi Slutnjo, Vsiljivca in Screamers, posnete po Dickovih novelah in romanih, pač ve, da v Dickovem svetu ni nobene stabilnosti, nobene varnosti in nobene prave svobode in da je realnost vedno varljiva, percepcija motena, logika porušena, identiteta pa meglena, negotova, izgubljena, izprana, lažna, vsiljena. Dickovi junaki - telepati, psihedelični geniji, pacienti, mutanti, hermafroditi, idealisti, revolucionarji, quizmasterji, zunajzemeljski ciniki, medijski friki, mistiki, pot-healerji, birokrati, galaktični kolonisti, paranoidni džankiji in replikanti, ki čutijo več kot ljudje - so le shizofrenične žrtve eksperimentov, le ujetniki paralelnega sveta, v katerem se prepirajo Kafka, Borges, Chandler, Blake, Platon, Kant, Jung, Twilight Zone, krščanstvo, islam, gnosticizem in cyberpunk, le talci strahu, tesnobe, norosti, ironije, psihosomatskega kaosa, psihoz, fobij, vrtoglavice, samomorilskih impulzov, morastega časa, halucinacij, gnostičnih vizij, transcendentalnih invazij in večnega dickovskega vprašanja: sem človek ali le kiborg z imputiranim spominom, le sprogramirani android, le avtomat brez lastne volje in brez identitete? David Norris - podobno kot vsi Dickovi junaki - nehote odgrne zaveso, za katero ni vedel, da obstaja. In ko pogleda za to zaveso, vidi prihodnost svoje prilagojenosti, prirejenost metov kocke, cinične sile, ki jih skušajo rešiti pred njimi samimi (in pred svobodno voljo), in ogroženost nepredvidljivih reči, kot je ljubezen.