Rango

za

Pravi pogum.

Rango bo prispeval k vtisu, da v kinu vrtijo le še animirane filme - in vesterne. Rango je namreč vestern - vestern za »otroke« (za otroke-v-odraslih in odrasle-v-otrocih, se razume). V Pravem pogumu, ki sta ga posnela brata Coen, smo na divji zahod pogledali skozi oči otroka, 14-letne deklice. V Rangu pa na divji zahod pogledamo skozi oči kuščarja, malega kameleona po imenu Rango (Johnny Depp/Andrej Vozlič), ki je bil dolgo časa hišni ljubljenec, hiperaktivni, egocentrični ujetnik terarija in družinske zabave, kar ga je pomehkužilo in posušilo. Ni več prava žival, ni več dovolj divji, agresiven, neodvisen, pogumen, samozadosten, vztrajen, fokusiran in podjeten - izgubil je »true grit«.

Civilizacija ga je ustavila. Pogumen je le še v svojih donkihotskih romantičnih fantazijah. Toda ko gre družina, pri kateri statira, na potovanje po nekdanjem divjem zahodu, pade iz avta, tako da obtiči sredi puščave Mojave, ves sam in nebogljen, pionir na tujem, sovražnem, nevarnem terenu, kar je seveda lepa priložnost, da ponovno najde »Duha Zahoda«, da v sebi najde regenerativne vrednote, neodvisnost, pogum, samozavest, vztrajnost, podjetnost ipd., potemtakem vrednote, ki so naredile Ameriko in ki jih je Amerika potem izgubila. Amerika - ideja Amerike - se je rodila v divjini, z osvajanjem in civiliziranjem divjine: in Rango je pionir, ki skuša prebuditi, oživiti, regenerirati apatično Ameriko - kuščarje, armadilje, miši, prerijske pse in druge prebivalce depresivnega, prestrašenega, servilnega puščavskega mesta, v katerem so banke sredi »kreditnega krča« in v katerem vse niti vleče brutalna, pohlepna, skorumpirana, groteskna sprega »baronov«, politikov in gangsterjev, ki so sprivatizirali zemljišča in vodo, pri čemer so vodo tako sprivatizirali, da je presahnila, hja, počila je, kot špekulativni balon. Rango je po malem John Wayne (ki je v vesternu Rio Bravo združil outsiderje in odpisane), po malem Shane (ki je prijezdil v terorizirano, prestrašeno, apatično dolino), po malem Will Kane (ki je skušal v vesternu Točno opoldne prebiti strahopetno apatijo malega mesta) in po malem J.J. Gittes (ki se je v Kitajski četrti spopadel z vodnim magnatom), toda če hoče zmagati, če hoče postati junak, če hoče ljudem vrniti vodo, mora srečati tudi Leonejevega Moža brez imena in gonzo žurnalista Hunterja S. Thompsona, ki pop nostalgiji in satirični vročini dodata rob. Sporočilo Ranga je jasno: če se hoče Amerika regenerirati, potem se mora vrniti k svojim koreninam. Toda če se hoče vrniti k svojim koreninam, mora absolvirati vso svojo popkulturo, vso svojo mitologijo. Kar pomeni, da so že same ameriške korenine le mit, v katerega moraš verjeti, da bi ga srečal (in videl), zato tudi ne čudi, da je »Duh Zahoda« tu oseba, ne pa le »duh« ali ideja.