Overjena kopija

za +

Avantura.

Iranski auteur Abbas Kiarostami nam v prvem filmu, ki ga je posnel na Zahodu, pojasni, kaj je to Zahod. James Miller, elegantni, vzvišeni, teatralični, intelektualistični britanski pisatelj, ki ga igra britanski baritonist William Shimell, ima v malem toskanskem mestu predstavitev Overjene kopije, svoje nove esejistične knjige. Med publiko je tudi francoska galeristka (Juliette Binoche), prodajalka originalov in kopij, ki ga povabi na trip po Toskani. In tako pisatelj in galeristka, popolna tujca, kreneta na brezciljno potovanje, ki ju pripelje v Lucignano, kjer ju natakarica zameša za zakonski par. Ne brez razloga: Lucignano je raj za mladoporočence.

Pisatelj in galeristka igro sprejmeta - odslej se obnašata kot zakonski par. In tu je problem: kaj če sta res zakonski par? Zakaj se delata, da sta zakonski par, če pa sta res zakonski par? Sta zakonski par, ki zakonski par le še igra? Lažeta z resnico - ali z lažjo govorita resnico? Njuno potovanje naplavi kopico signalov, da se poznata že od prej, da sta morda res poročena, da sta zakonca-v-krizi in ali pa da sta zakonca, ki skušata nadoknaditi zamujeno in začeti znova, toda hej: kaj če vse to - ves ta zakonski psihodramski platonizem - pride s tem, da igrata zakonski par? Sta original - ali le kopija zakonskega para? Od tistega njenega »Kar ne morem verjeti, da sedite v mojem avtu«, do onega njegovega »Spremenila si se« je le nekaj ur vožnje. Delovni naslov knjige, v kateri Miller pravi, da ima kopija svojo vrednost in da nas lahko pripelje do originala, s čimer overi svojo vrednost, se je glasil: Pozabite na original, priskrbite si dobro kopijo! In seveda, Lorenzo di Medici je Michelangelu naročil, naj Kupida izdela v antičnem slogu - torej tako, da ne bo izgledal kot original, ampak kot kopija, ker ima s tem višjo ceno. Ko potujeta po Toskani, se vozita med starimi mesti, starimi stavbami, starimi spomeniki, starimi vodnjaki in starimi skulpturami, potemtakem med staro umetnostjo, avtentično in lažno, med originali in kopijami, ki pa govorijo o njiju - zdi se, da se spominjata skupnih trenutkov, toda trenutki, ki sta jih doživela, postanejo neločljivi od trenutkov, ki jih nista nikoli doživela. Ali bolje rečeno, umetnost jima da priložnost, da doživita skupne trenutke, ki jih nista nikoli doživela. Bolj ko se gledata, bolj originalno je to, kar doživljata, in bolj jima postaja jasno, da lahko njuna ljubezen preživi le, če izgleda kot kopija. Le kopiji vse zveni znano.
(Kinodvor)