Zoran Thaler: ”Če se oni igrajo z mano, se lahko tudi jaz z njimi.”

Kakšno je sedaj vaše stališče, katerega od očitkov sprejemate?

Sam nisem sprejel nobenega denarja. Nisem izdal in nisem hotel izdati nobenega računa, kar so mi novinarji pod krinko ves čas vsiljevali, še posebej konec februarja. Ni bilo nobenih mojih pogojev, na podlagi katerih bi se to kadarkoli lahko zgodilo. Šel sem se torej igro, ker sem želel odkriti, kdo je zadaj.

Toda z odstopom ste vseeno priznali, da ste grešili.

> Ne, to pa je tisto, kar je najbolj noro. Ko odstopiš zato, da se stvari umirijo, in misliš, da boš s tem omogočil racionalno preiskavo, pa vsaj v tem prvem tednu ni tega učinka. Če ne bi odstopil, pa bi se reklo, da ne želim omogočiti objektivne preiskave.

Ponavljate, da ste se z novinarji, ki so se izdajali za lobiste, dobivali zgolj za to, da bi jih razkrili. Ampak ali imate za to kakšen dokaz? Recimo kakšno elektronsko pošto, kakšno pričo?

> Imam oboje. A to naj ostane za preiskavo.

Ste komu priznali, da hodite na sestanke s kvazi lobisti in da vas nekdo poskuša diskreditirati? Ste o tem govorili še s kom, preden so novinarji objavili članek?

> To naj ostane za preiskavo. Tam bodo ljudje iz moje pisarne dajali izjave, ne pa v medijih.

Zakon sedaj ni na vaši strani. Dokazi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, so precej močni.

> Glejte, če se ena stran igra neko igro, to so bili v mojem primeru kvazi novinarji, potem ima tudi druga stran pravico do nje, mar ne? Ne more se ena stran samo igrati, druga stran pa pri tem naredi kaznivo dejanje. Korupcija je vedno na obeh straneh, pri tistem, ki daje, in drugem, ki sprejema, ali pa je ni. Taka je slovenska zakonodaja.

Katero elektronsko pošto ste uporabljali za komunikacijo z lobisti? Zasebno ali uradno?

> Uporabljal sem različne naslove. A največji del komunikacije je šel po telefonu. S tem, da sem jih jaz zelo malo klical, večinoma so oni klicali mene. Razmerje je bilo, recimo, 1 : 9. Ta kvazi novinarka sedaj sicer razlaga, da mi niso vsiljevali denarja ali da niso name pritiskali. A to ni res. Po 20. februarju so me klicali skoraj vsak dan in me spraševali, ali jim bom izstavil račun, kaj je s podjetjem in tako naprej.

Novinarjem pod krinko ste omenili londonski račun. Za kakšen račun gre, koliko je tam prometa, in če ga ni, zakaj ste ga omenili?

> Računa ni bilo in nobenih mojih aktivnosti, da bi prišlo do njega. Omenjen je bil v tej moji igri oziroma pri prizadevanju ugotoviti, kdo so ti ljudje.

Govorili smo z novinarji Sunday Timesa, ki so nam dejali, da ste zgolj na prvem pogovoru spraševali o tem, kdo so, srečali pa ste se štirikrat. Zakaj, če pravite, da ste hoteli ugotoviti, kdo so? In kaj ste pričakovali, kako bi se oni lahko razkrili?

> Hja, prej ali slej bi lahko do nečesa prišlo. Problem je bil v tem, ker nisem vedel, ali zadeva prihaja iz Skopja, iz Ljubljane ali iz Bruslja. Že po prvem srečanju je bilo jasno, da niso to, za kar se izdajajo. Zato sem jim tudi dal vzdevek »Cia« in ga uporabljal v pisarni. Potem pa se je nadaljevalo moje prizadevanje ugotoviti, kdo so in od kod so.

Kaj pa amandma, ki ste ga vložili, kot so vas prosili? Dejali ste, da ste ga vložili zato, ker ste se strinjali z vsebino?

> Ja, z vsebino amandmaja sem se strinjal. Strinjam se s tem, da so varčevalci v bankah 100- odstotno zaščiteni, investitorji npr. v fondih pa ne. Pri tem amandmaju je šlo za vprašanje, za koliko se lahko vlagatelj pri investicijah v npr. fond zavaruje, če tak fond bankrotira. Šlo je za vprašanje, ali naj bo kompenzacija 80- ali 70-odstotna. Sam sem predlagal, naj bo 70- odstotna. Poleg tega sem tudi sopodpisnik amandmaja za uvedbo davka na finančne transakcije, ki bi prav tako preprečeval nove finančne balone.

Pa se je s tem amandmajem, ki so vam ga napisali lobisti, strinjala tudi vaša poslanska skupina?

> Ne, to je bila moja pobuda. Glede tega se nisem posvetoval s skupino. Če bi mi lobisti dali amandma, s katerim se ne bi strinjal, ga seveda ne bi vložil.

Je bil to vaš prvi finančni amandma, glede na to, da ste se ukvarjali predvsem z zunanjo politiko?

> Ne, kup amandmajev sem imel na direktivo o DDV-ju, denimo.

Poleg tega ste lobistom pošiljali tudi slike svojega kmečkega turizma, za kar ste želeli dobiti investicijo v višini 1,5 milijona evrov.

> Ko sem sam temu Rusu to prvič omenil, je izkazal neverjetno zanimanje. In nato sem si rekel, dobro, pa da vidimo, glede na to, da ga po imenu nikjer nisem mogel najti. V tem primeru bi se moral razkriti, kdo dejansko je. A se je hitro izkazalo, da blefirajo.

Zakaj torej mislite, da so vas želeli kompromitirati?

> Ker so se me hoteli znebiti kot poročevalca za Makedonijo, kjer sem izpostavljal problem svobode medijev, neodvisnosti sodstva, političnega dialoga in problem mednacionalnih odnosov. To, kar moja resolucija, ki je bila 16. marca letos potrjena na zunanjepolitičnem odboru, tudi obravnava.

Ampak poročevalci pogosto izpostavljajo te probleme. In tudi v Sloveniji ta makedonska afera v resnici ni bila posebej zabeležena, razen v nekih obskurnih medijih.

> Ta novembrski poskus ni bil tako nedolžen, kot se vam zdi. Članek o tem, da sem prek Pristopa sprejemal denar za svetovanje, je bil naročen. In očitno ni prišel skozi nikjer drugje kot pri Demokraciji. Nato pa so uredništva v Skopju vsa po vrsti dobivala SMS-e, ki so menda prišli iz kabineta makedonskega predsednika vlade, češ, poglejte si ta članek v ljubljanski Demokraciji. Te informacije so se potem prekopirale v Makedonijo in potem iz Makedonije spet v Slovenijo. Do tega zadnjega poskusa kompromitacije je nato prišlo le nekaj tednov pozneje.

Ampak vaše pojasnilo, češ da ste že vnaprej vedeli, je skorajda identično pojasnilom obeh preostalih poslancev. Avstrijec recimo trdi, da je hotel vse predati policiji in da je mislil, da so v ozadju neke obveščevalne službe.

> Med nami je velika razlika. Kdo je denimo izdal račun in kdo ne, kdo je dal naslov svoje firme na Dunaju in kdo ne. Nič od tega se pri meni ni zgodilo, kar je priznala tudi novinarka pod krinko. Za Radio Slovenija je dejala: Zoran Thaler od nas ni prejel nobenega denarja.

Zdi se sicer neverjetno, tudi glede na vaše izkušnje, da ste se šli te tvegane igre le zato, ker ste želeli preveriti, kdo je zadaj.

> Rekel sem si, če se to enkrat ne konča in če ne razčistim, kdo to je, se bodo poskusi še kar nadaljevali.

Ste solastnik podjetja Istranova, kjer imate kmečki turizem in kjer pridelujete oljčno olje, ste tudi solastnik podjetja Mednarodni consulting. Leta 2009 je imelo vaše svetovalno podjetje 25 tisoč evrov prometa. Od kod? In kakšen je bil promet leta 2010?

> Svetovalno podjetje je imelo 25 tisoč evrov prometa zaradi oddaje prostorov v najem, leta 2010 pa je podjetje prostore prodalo. Istranova pa je podjetje v Slovenski Istri, v katerem se tam zaposleni resnično trudijo, jaz pa se ukvarjam bolj s tem, kako bi odplačali kredite.

Kako je potekal razgovor na protikorupcijski komisiji?

> Razgovor je bil na mojo pobudo v ponedeljek zjutraj. To je bil verjetno prvi tak primer, ki so ga imeli na komisiji, da je človek takoj naslednje jutro prišel k njim.

Kaj pa vam je dejal Borut Pahor? Očitno je glede na prvo sporočilo stranke, ko so še pričakovali vašo verodostojno razlago, ocenil, da te niste zmogli, in je zato zahteval vaš odstop?

> Ne, bilo je b. p., torej brez problema. Jaz sam sem odstopil. To je bila moja odločitev. On je razmišljal o nekaterih vmesnih variantah, recimo, zamrznitvi statusa, dokler se stvar ne razčisti in podobno. To cenim. Ampak potem sem jaz to presekal in sem se odločil za odstop.

Novinarji so začeli preiskavo zaradi indicev o podkupljivih poslancih. Te indice so dobili s pregledom amandmajev, ki jih je pri nekaterih direktivah, kjer so interesi korporacij veliki, ogromno. Vi sami korupcije niste opazili?

> Ne, nisem. Verjetno zato, ker sem bil sam najbolj aktiven v zunanjepolitičnem odboru.

Kaj sedaj napovedujete? Pravite, da bodo v zgodbi še obrati?

> Da, pokazalo se bo, kdo je bil še vpleten v komplot in poskus diskreditacije. Recimo kdo iz Makedonije in podobno.

Zakaj ste novinarsko konferenco, na kateri ste napovedali svoj odstop, zapustili brez odgovorov na novinarska vprašanja?

> V štiriminutni izjavi sem povedal vse. Po tem je čas za mirno preiskavo brez medijske histerije.

Povedali ste, da ste z neumnostjo škodili svojim bližnjim. Verjetno pa tudi stranki. Kakšna je ta škoda?

> To bo pokazal čas.