Odisejeva zarja

Nemško-francoski vlak je odpeljal na prvo testno vožnjo - v Libijo. Toda ko je pripeljal v Libijo, na njem ni bilo Nemčije. Kar je seveda paradoks: Nemčija pri napadu na Libijo ni hotela sodelovati, Francija pač. Še več, Sarkozy, ki mu ratingi padajo, očitno upa, da bo napad na Libijo zanj naredil to, kar je za Busha naredil napad na Irak. Naslednji paradoks: Afriška unija, v kateri je 53 držav, je obsodila napad na Libijo, toda Južna Afrika, Nigerija in Gabon, članice Afriške unije in varnostnega sveta Združenih narodov, so resolucijo o letalski zaščiti libijskih civilistov - o vzpostavitvi no-fly cone oz. prepovedi poletov nad Libijo - podprle. Naslednji paradoks: k sprejemu te resolucije je Združene narode pozvala Arabska liga, toda o članicah Arabske lige pri operaciji ni ne duha ne sluha (če odštejemo Katar, ki pa se ni ravno pretegnil). Ne da to preseneča: arabski vladarji, ki naj bi se pridružili rušenju Gadafija, so namreč natanko avtokrati, kakršne odstavljajo arabske revolucije. Paradoks? Že morda, toda še hujši paradoks je to, da je Zahod k odstavitvi Gadafija pozval arabske avtokrate, ki so prav tako zreli za odstavitev - kot da obstaja povsem jasna moralna razlika med diktatorjem, ki je dal prejšnji teden pobiti 52 ljudi, in diktatorjem, ki jih je dal prejšnji teden pobiti 73. In še hujši paradoks: k rušenju Gadafija, ki pobija svoje ljudi, so pozvali tudi savdske kraljeve sile, ki so nedavno sodelovale pri brutalni zadušitvi bahrajnske pomladi - pri pobijanju bahrajnskih protestnikov.
Toda napad na Libijo, ki se je zgodil ob osemletnici napada na Irak, ni le poplavljen s paradoksi, ampak ga paradoksi sploh držijo skupaj. Za začetek, vleče ga francosko-britansko-ameriški vlak. Ameriški? Obama je, kot veste, nasprotoval napadu na Irak. To je zelo rad poudaril - tudi med predvolilno kampanjo. In iraška vojna je bila ena izmed glavnih in najbolj udarnih topik predvolilne kampanje. V času, ko je bila iraška vojna povsem kompromitirana, ko je bila v slepi ulici, ko so bile razkrinkane že vse vojne laži in ko se je intervencija, ki naj bi bila le »prehod« oz. »kirurški poseg«, prelevila v katastrofo z orjaško »kolateralno škodo«, je predsedniški kandidat, ki je nasprotoval invaziji na Irak, je Obama izgledal atraktivno in sprejemljivo - na volitvah je imel več možnosti kot John McCain, ki je invazijo na Irak slepo podpiral. Toda zdaj je podprl napad na Libijo. Ironično? Vsekakor. Še toliko bolj, ker so napad lansirali v času, ko je bil Obama na turneji po Latinski Ameriki, ali bolje rečeno: četudi je točno vedel, kdaj bodo lansirali napad na Libijo, je odšel na turnejo po Latinski Ameriki. Predstavljajte si, da bi to storil Bush! V resnici si vam tega niti ni treba predstavljati: Bush je počel natanko take reči. Je Obama Bush? Ne, daleč od tega, toda ko pride do zunanje politike, se politiki - ne le ameriški - hitro znajdejo v Bushevi glavi, magari v levi polovici Bushevih možganov. Ne pozabite: Obama, ki mu te dni ne prizanaša niti Michael Moore (»Okrog Obamove Nobelove nagrade za mir bi bilo treba ustvariti stokilometrsko evakuacijsko cono«), ni zaprl Guantanama, kot je obljubil, ampak zapiranje Guantanama zdaj prepušča tistim državam, ki sprejemajo zapornike iz Guantanama. Dalje, Obama tudi ni končal obeh ameriških vojn, iraške in afganistanske, kot je obljubil, ampak je v Iraku število ameriških vojakov zmanjšal, v Afganistanu pa povečal. Zakaj? Da bi strl Al Kaido, to veliko Bushevo fantazmo. In končno: fotografije iz Abu Grajba so bile Bushev škandal - čigav škandal so zdaj fotografije, ki jih je objavil Spiegel in na katerih ameriški vojaki pozirajo ob razmesarjenih afganistanskih truplih?
Nič, Obama vse počne sredinsko. Zato ni čudno, da je tudi pri napadu na Libijo ubral srednjo pot: napada na Libijo ne vodi Amerika, ampak Francija, no, Sarkozy, ki je s tem postal - oh, ironija, paradoks, nadrealizem! - novi »voditelj svobodnega sveta«. Kar pomeni, da je Obama iniciativo - in Zgodovino, kot si domišlja Sarkozy - prepustil drugim. Zakaj? Po eni strani zato, da Amerika ne bi bila vpletena v tri vojne hkrati, po drugi strani zato, da Amerika ne bi napadla še tretje muslimanske dežele zapored, po tretji strani - in to je ključno - pa zato, da napad na Libijo ne bi izgledal kot napad na Irak, ki mu je svet, vključno s francosko-nemškim vlakom, nasprotoval. Kar je spet paradoks: napadejo Libijo, toda pod pogojem, da tega nihče ne primerja z napadom na Irak. Zato napad na Libijo vodi Francija, ki je napadu na Irak najbolj nasprotovala. Kar pomeni: Libijo napadejo, toda pod pogojem, da to ne izgleda kot napad na Irak. Ali bolje rečeno: Libijo napadejo, toda pod pogojem, da to ne izgleda kot napad. Odtod nov paradoks: vsi vpleteni nas vztrajno prepričujejo, da to sploh ni napad, še najmanj napad na Libijo. To ni napad! To ni invazija! Tal se ne bomo dotaknili! Izrazu »napad« se panično izogibajo, ampak raje uporabljajo druge izraze - »humanitarna intervencija« ... »izvrševanje resolucije Združenih narodov 1973« ... »letalska intervencija« ... »reševanje civilistov« ... »dejanje kolektivne varnosti« ... »omejena vojaška operacija« ... in tako dalje. Okej, najraje rečejo, da gre za »humanitarno intervencijo«, pa še to ne prepogosto, kajti tudi izraz »humanitarna intervencija« ima slabe konotacije. Spomnite se le posledic »humanitarne intervencije« v Iraku: na sto tisoče mrtvih civilistov, na tisoče mrtvih ameriških in koalicijskih vojakov, milijoni beguncev in razseljencev, orjaški stroški, teror, razdejana infrastruktura, pomanjkanje, brezposelnost, prostitucija - in premier Al Maliki, ki muči in pobija svoje politične nasprotnike. Irak je podprl napad na Libijo, pa četudi bi bilo treba po tej logiki zdaj napasti tudi Irak - ker njegov avtokratski vladar muči in pobija svoje ljudi.

V imenu Univerzalnosti, ki je polna izjem

Ne, Irak ni ravno dobra reklama za »humanitarne intervencije«. A po drugi strani, že to, da so operacijo imenovali »Odisejeva zarja«, da so torej uporabili povsem nedoločen, pesniški izraz, govori o tem, kako zelo skušajo zbežati asociacijam na Irak in kako abstraktni skušajo biti. Ko se izogibajo izrazu »napad«, ko nastopajo kot »Odisejeva zarja« in ko skušajo na vsak način pobegniti asociacijam na Irak, je tako, kot da bi skušali Libijo napasti brez oznak: Hej, ne ve se, kdo smo! Najraje bi ostali anonimni. Tajna družba pravičnih! Z vsem tem skušajo ustvariti natanko vtis, da je Libijo napadla univerzalna pravica - da so jo torej napadli absolutni Humanizem, absolutna vera v človekove pravice, absolutna Pravica in absolutna Univerzalnost.
Problem je le v tem, da je ta sveta »absolutna Univerzalnost« polna izjem. Če so napadli Gadafija, ker pobija svoje ljudi, zakaj potem ne napadejo avtokratskih vladarjev Bahrajna, Jemna in Savdske Arabije, ki prav tako pobijajo svoje ljudi? So napadli Mubaraka, ko je pobijal svoje ljudi? Ne, ampak je najprej le malo manjkalo, da bi k odstopu pozvali egiptovsko ljudstvo. Absolutna Univerzalnost - univerzalnost človekovih pravic - očitno ni dovolj univerzalna. In ko smo že ravno pri absolutni Univerzalnosti, v imenu katere so napadli Libijo: kaj če bi začele kitajske oblasti pobijati protestnike? Bi napadli Kitajsko? Kdo bi jo napadel? Kdo bi bil v koaliciji voljnih? Kdo bi jo vodil? Se kdo javi?
In ne le, da napad na Libijo ni napad, ampak tudi ni vojna. In zakaj to ni vojna? Ker se ne bomo izkrcali, ker ne bomo stopili na libijsko ozemlje, pravijo voditelji »Odisejeve zarje«. Kar je seveda skrajno komično, že kar nadrealistično: bombardirajo Libijo, obenem pa imajo še čas, da - v času, ko lahko državo izbrišeš z zemljevida, ne da bi na njena tla sploh stopil - odpirajo filozofska vprašanja: kako veš, kdaj je vojna? Kako prepoznaš vojno? Kdaj se začne vojna? Kdaj se vojna konča? Kot da bi nam hoteli reči: Pa dokažite, da je to vojna! In kot da bi hoteli reči: To nima nobene zveze z iraško vojno! Toda njihovo zanikovanje, da je to vojna, je videti le kot vnaprejšnje zanikovanje natanko tistih dilem, ki jih je odprla iraška vojna: Kaj bo tu uspeh? Kaj bo tu zmaga? Kdaj bomo tu vedeli, da je konec? Kdaj bo »misija končana«?
Tu se kakopak pravi paradoksi šele začnejo. Absolutna Univerzalnost, v imenu katere so napadli Libijo ... čakajte, pa saj niso napadli Libije? Kdo pravi, da so napadli Libijo? Napadli so Gadafija. Ne, tudi Gadafija niso napadli - naš cilj, naša tarča ni Gadafi, pravijo voditelji »Odisejeve zarje«. Logično: zato tudi ne strašijo s kakimi jedrskimi raketami, ki bi jih lahko Gadafi poslal nad Evropo, pa četudi je od Libije do Evrope bližje kot od Iraka do Amerike, in zato ne govorijo o »zamenjavi režima«. Če bi Evropo strašili z Gadafijevimi raketami, bi to preveč potegnilo na Bushevo retoriko pred napadom na Irak, kakor bi bilo govorjenje o »zamenjavi režima« preveč očitna asociacija na iraško vojno oz. »zamenjavo režima« v Iraku. Bodimo abstraktni! Toda bolj ko so abstraktni, bolj napad na Libijo izgleda kot abstrakcija napada na Irak. Ne spreglejte, da napad na Libijo prikazujejo kot »kirurško operacijo«, kot »sprehod«, ki ga bo hitro konec, v nekaj dneh, morda tednih. Vsi vedno rečejo, da bodo do božiča doma - nikoli niso. In ne spreglejte, da voditelji »Odisejeve zarje« trdijo, da njihov cilj ni Gadafi, in da še v isti sapi pravijo, da mora Gadafi nujno pasti, oditi. Če njihov cilj ni Gadafi, zakaj so potem ciljali in razstrelili njegovo palačo? So Gadafijevo palačo razstrelili zato, da bi dokazali, da njihov cilj ni Gadafi? Paradoks? Ni dvoma: če bi namreč rekli, da je njihov cilj Gadafi, bi to preveč potegnilo na Irak in Sadama. Še hujši paradoks: voditelji »Odisejeve zarje« trdijo, da Gadafi pobija svoje ljudi (in »Odisejeva zarja« naj bi ljudi zaščitila pred Gadafijem), obenem pa trdijo, da Gadafi ni Sadam, ki so mu očitali natanko to - da muči in pobija svoje ljudi.
Hočejo z zanikanjem, da je Gadafi Sadam, preprečiti asociacije na iraško vojno, ali pa se še niso dogovorili, kaj bodo z Gadafijem? Ali-ali? Ne, oboje! Paradoks - diskrepanca med tem, kar govorijo, in tem, kar počnejo - namreč ni le retoričen. Na eni strani imate »Odisejevo zarjo«, s katero skušajo Gadafiju preprečiti pobijanje Libijcev, na drugi strani pa imate sprenevedavo začudenje, da je do tega »mednarodnega vmešavanja v zadeve suverene države« sploh prišlo in da skušajo »odstaviti« Gadafija - in to ZDAJ, ko je ravno postal NAŠ, potemtakem zdaj, ko je prestopil na našo stran, ko je začel sodelovati, ko je zasovražil Al Kaido, ko nam je predal lockerbiejska terorista, ko je opustil jedrske programe, ko nam je začel dajati koncesije, ko nam je prepustil svojo nafto, ko smo začeli z njim normalno poslovati, ko smo začeli z njim kampirati in šotoriti, ko je postal del nas. Ergo: Sadam ni bil naš, Gadafi pa je. Vidite, ob vsej odločnosti »Odisejeve zarje« - ob vsej absolutnosti univerzalne pravice, ob vsej Univerzalnosti, v imenu katere stopajo na stran Zgodovine - se ne morejo odločiti, kdo je Gadafi. Kar je velik paradoks, toda nič manjši od tegale paradoksa: če Gadafija ne bodo zrušili, če ga ne bodo odstavili, če režima ne bodo zamenjali, če torej Gadafi ostane (kar si očitno del mednarodne skupnosti želi), kako bodo potem zaščitili civiliste? In dalje: voditelji »Odisejeve zarje« pravijo, da bi radi dosegli le premirje, to pa zato, da bi lahko libijsko ljudstvo samo odločilo, kako bo živelo - toda kako bo libijsko ljudstvo odločalo o svoji prihodnosti, če Gadafi ostane?
Ne da je s tem konec paradoksov. Tisti, ki hočejo, da Gadafi ostane, arhitektom »Odisejeve zarje« očitajo, da se igrajo z ognjem in da hodijo po tankem ledu, ker so posegli v državljansko vojno, ali natančneje - v plemensko vojno, v vojno med libijskimi plemeni. Podton je na dlani: spustili ste se v nekaj, kar vas presega - v nekaj, česar ne razumete - v nekaj, kar je preveč kompleksno - v nekaj, kar ni rešljivo z vojaškim posegom. Kul. Toda: je bilo v Iraku kaj drugače? Drugače je bilo le to, da so v Iraku z vojaškim posegom sprožili državljansko vojno, v Libiji pa je bila državljanska vojna že v teku - če seveda temu rečete državljanska vojna. Vseeno, kajti trik je v tem, da sta obe situaciji - obe državljanski vojni, obe »plemenski« vojni, iraška in libijska - le plod istega zahodnega odnosa do naftarskih diktatorjev. Vprašanje ni le, zakaj je Zahod zrušil Sadama Huseina, ampak zakaj ga je toliko časa toleriral. Prav zato, ker je bil diktator in ker je bil kot diktator edini, ki je lahko imel vse iraške etnične skupnosti pod kontrolo, s čimer je jamčil nemoteno poslovanje z nafto. Niso ga oboroževali zato, da bi se branil pred tujimi zavojevalci, ampak zato, da bi se branil pred opozicijo - da bi »plemena« ohranil pod kontrolo. Nič drugače - in nič manj perverzno - ni pri Libiji: tiha predpostavka teh, ki hočejo, da Gadafi ostane, je, da bi bilo treba podpreti Gadafija, ne pa opozicije (»plemen«). Zakaj? Prav zato, ker je diktator in ker je kot diktator edini, ki lahko vsa ta plemena drži pod kontrolo, s čimer tudi jamči nemoten dotok nafte, naftnih koncesij in naftnih profitov.

Država, ki ima nafto, ne more biti demokracija

Kar nas pripelje do novega hudega paradoksa. Vprašajte se le: ali vse to pomeni, da so zahteve, naj Gadafi ostane, v protislovju z vojaškim posegom v Libiji? Ne, ravno obratno - nista. Dejansko sta v popolnem sozvočju. Kakšen je interes tistih, ki hočejo, da Gadafi ostane, vemo, obenem pa tudi vemo, kaj pravijo voditelji »Odisejeve zarje«: da gre za ščitenje civilistov, ne pa za nafto. Nafte ne omenjajo - tako kot je niso ob napadu na Irak. Zdaj pa se vprašajte: zakaj je Zahod posegel v libijsko državljansko vojno? Iz preprostega razloga: da bi jo spravil pod kontrolo - da se ne bi preveč razmahnila - da situacija ne bi postala preveč neobvladljiva - da Libija ne bi razpadla na dele, cone ali regije - da ne bi nafta v splošni zmedi in razpadanju padla v napačne roke, recimo v roke upornikov/opozicije/revolucije/plemen, ki bi naftnim korporacijam premešali karte in ki bi lahko zmotili tok nafte, naftnih koncesij in naftnega kapitala.
»Odisejeva zarja« je »humanitarni« poskus, da bi Zahod do nafte prišel pred uporniki/opozicijo/revolucijo/plemeni.
V Ruandi niso intervenirali. Le zakaj bi? Ruanda nima nafte. Kar pomeni, da tam ne živijo ljudje, ki bi jih bilo vredno zaščititi. V Libiji pač. Kdo bo zamenjal Gadafija? Gadafi je bil nepredvidljiv, toda ti, ki naj bi ga zamenjali (uporniki, opozicija, revolucija, plemena), so v očeh Zahoda in naftne industrije popolna neznanka, ali če naj uporabim retoriko Donalda Rumsfelda: Gadafi je bil znana neznanka, njegovi nasledniki pa so neznana neznanka.
»Odisejeva zarja« je zato predvsem izraz strahu pred neznano neznanko. Kar je vrhunski paradoks: tisti, ki tolčejo Gadafija, delajo natanko za one, ki hočejo, da Gadafi ostane. Oboji - tisti, ki Gadafija »odstavljajo«, in oni, ki želijo, da ostane - hočejo, da nafta pride v prave roke, v roke »kredibilnega partnerja«. Tiha predpostavka obojih je: po Gadafiju Gadafi! Razlika je le v niansi: tisti, ki želijo, da Gadafi ostane, hočejo pravega Gadafija, pač Moamerja Gadafija - tisti, ki Gadafija tolčejo, pa hočejo nekoga, ki bo kot Gadafi. Avtokrata. Država, ki ima nafto, v očeh Zahoda in naftnih korporacij ne more biti demokracija.
Za scenarij, po katerem naj bi Libija razpadla na dva dela, ste gotovo slišali. Kar ni slaba ideja, le scenarij bi morali uglasiti z univerzalnostjo človekovih pravic: tisti, ki hočejo živeti v diktaturi, naj stopijo na eno stran - oni, ki hočejo živeti v demokraciji, pa na drugo. Zanimivo bi bilo videti, koliko ljudi bi stopilo na katero stran - koliko ljudi bi hotelo prostovoljno živeti v diktaturi in koliko bi jih hotelo prostovoljno živeti v demokraciji. To naj potem izvedejo v vseh naftnih državah. Ali pa še bolje: v vseh državah tega sveta. »Humanitarne intervencije« ne bi bile več potrebne. In ne bi več dišale po paradoksu. Če pa že hočete paradoks: to, da »humanitarna intervencija« v Libiji prihaja takoj po dveh revolucijah, ki sta odstavili Ben Alija in Mubaraka, tunizijskega in egiptovskega diktatorja, zaveznika Zahoda, pove vse o tem, kako zelo se Zahod boji arabskih revolucij.