Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica

+ + + +

Kadar je mačka doma

Zgodbica je preprosta in spominja na italijanske mehke porniče iz sedemdesetih let, ko je v za mater osiromašeno družino prišla služkinja tipa Laura Antonelli ali Ornella Muti in sta se potem oče in sin slinila okoli nje, jo zasledovala in kukala v kopalnico, vzpostavljala fetišističen odnos do njenih predmetov.

Tudi pri Petersenu je tako; mama umre, ata se ga naliva, izgubi službo v jedrski elektrarni in telebne po stopnicah, postane nemočen in je na bergli. Vse je še urejeno po mamino, polna hiša spominov, dragega pohištva in njenih risb, ko sine prevzame vlogo kadrovika in zaposli Poljakinjo Ado. Potem se začnejo stvari zapletati, rivalstvo in ljubosumnost, neracionalne in za skupnost destruktivne poteze, Ada pa vmes - z nejasno vlogo. Glavni Petersenov trik je, da zgodbo pripoveduje skozi oči zablokiranega najstnika, šestnajstletnika, ki ima očitno težave z artikulacijo in s sprejemanjem realnosti. Ne le da ga obsede najgrša sošolka, ker jo slučajno zaloti v slačilnici zraven telovadnice, tudi sicer se njegov svet vrti okoli predmetnega, da bi prikril čustveno rano; nabira lase z glavnikov, cuza njene pokajene čike, pri očetovih prejšnjih ljubicah ga motijo recimo otiščanci - ali pa že kaj, in namesto da bi se s stvarmi spopadal, deluje iz ozadja. Nažaga recimo pete na čevljih in jih potem lepi nazaj, provizorično. Zasleduje svoje objekte in se potem zapira v sobo. Zgodbo, ki bi bila sicer čisto preveč ploskovita, to razgiba, ves čas moramo biti na preži in iskati razliko med izgovorjenim in zamolčanim, med tem, kako so nam stvari predstavljene, in tem, kako so se verjetno v resnici zgodile. Adolescentska hormonalnost pripovedovalca dodobra obsede, njegova bitka proti ljubavnemu rivalu, ki je hkrati še njegov vzdrževalec, poteka po skritih meandrih in podmuklih rovih, v tej nesposobnosti je pravi sin svojega introvertiranega in od alkota zmahanega očeta. Ni čudno, da na koncu, ki je tudi za bralca odprt in dvoumen, obsedita z velikim vprašajem, s steklenico tropinovca in za to prevelikimi kozarci. Tisto, kar je pri tej zgodbici simpatično, je predvsem fatalka, ki je že s tem, da prihaja iz nekega drugega sveta, iz Poljske, z nejasnim statusom, s svojo neposrednostjo in sploh, vaba tudi za morebitne bralne investicije, ravno prav izpisana in ravno prav skrivnostna, ker jo vidimo skozi izkušnjo srednješolca, ravno prav v obrisih in nejasna, bolj eterično bitje, blisk in utrip kot nekaj trdnega in materialnega. Nanjo, pa na pripovedno tehniko, Petersen dovolj dobro lovi tudi bralca.