Carl Gustav Jung: Spomini, sanje, misli

Avtobiografija.

Veliki psihiater ni napisal običajne zgodbe življenja, ki teče od rojstva z vsemi peripetijami in uspehi. Jung je tudi tu jungovec in skozi spominjanja premišljuje oziroma analizira samega sebe. S pridihom filozofa se spušča v »gnothi seauton«. Kaj ga je torej formiralo? Pravi na primer, da ker oče ni mogel obvladati muhaste narave njegove mame, je to imelo nanj neugodne posledice.

Če bi k temu všteli še lenobo in brezvoljnost pri nekaterih predmetih v šoli, bi po sodobnih principih pedagogike ocenili, da ni pred nami potencial, ki bo postal eden največjih psihoanalitikov. Bolečine in poraze jemlje za humus svojega zorenja. Je kot deček iz Truffaultovih »400 udarcev«, ki napiše spis svojega življenja, učitelj pa ga obtoži, da ga je prepisal. Tam, kjer bi rabil pohvalo, ga čaka krivična graja. Lahko bi se zlomil, a najde odgovor v sebi. Pri čemer mladi Jung zapada vseskozi v depresijo, vendar uspe, da se je zave in s samopremislekom brzda tisti del sebe, ki bi se predal brezvoljnosti. Seveda tako, da spreminja samega sebe. Kar žanr avtobiografije spremeni v esej avtorefleksije.

Kako mu je uspevalo? Bral in premišljeval je knjige, obenem pa sprejel, da ni enovita osebnost. »Podeželski otroci so me odtujili od samega sebe. Z njimi sem uganjal norčije, ki bi si jih nikoli ne domislil.«

Nikoli ne dela in živi po principu iskanja slave in uspeha, ampak si zastavlja vprašanja bivanja. Ko bi bil obseden le s samim seboj, bi postal gledališčnik kot denimo Bergman, ker pa je premogel empatijo do bližnjega, je delal kot psihiater. V knjigi spominov je potem pojasnjeval, kako se je loteval posameznih psihoterapij. In seveda legendarno srečanje s Freudom. Kako sta se lotila dva največja? Ko sta se sešla, sta takoj padla v pogovor, ki je trajal - 13 ur!

Skratka knjiga, ki razkriva, zakaj je iz Junga nastal Jung.