Justin Bieber - Nikoli ne reci nikoli

proti -

Bieber-manija.

Rekli so, da mu ne bo uspelo, da ne zmore in da se mu sanje ne bodo izpolnile, toda dokazal je ravno obratno: Yes, I can! Če zmore Barack Obama, zmore tudi Justin Bieber. Tipična zgodba o uspehu, tipična izpolnitev ameriškega sna - tipični Američan. Ni ti treba več biti Američan, da se ti izpolni ameriški sen: Justin Bieber je Kanadčan.

Sin najstniških staršev iz kanadske vukojebine, ki je postal fant z YouTuba, ki je postal YouTube senzacija, ki je postal globalni najstniški pop fenomen. Kot Miley Cyrus. Toda ne le, da se na turneji od mesta do mesta - od koncerta do koncerta, od ene množice histeričnih najstnic do druge - vozi z avtobusom, ampak je dobil tudi dokumentarec, ki je pravo pešačenje: izgleda namreč kot doku o »zakulisju snemanja«, kakršnega dvdji običajno ponujajo med »Dodatki«. Je to vse, kar si zasluži fenomen? Ali bolje rečeno: je to vse, česar je sposoben fenomen? No, fenomen očitno nima nič s tem: govorijo le njegovi producenti, menedžerji in promotorji, medtem ko sam komaj kaj reče. Kaj so hoteli reči: da Bieber nima kaj reči? Da je le produkt, le paket? Da ne ve, za kaj gre? Ali pa so hoteli reči: talent je brez vrednosti, če nima Dream Teama, ki ga vodi, pumpa in pakira - oh, in oblači? Kajti slači se sam. Do pasu. Tudi brije se sam. Brez potrebe. In ko vstopnice deli fanom, ki si vstopnic ne morejo privoščiti, se vprašate: čigava ideja je bila to - Biebrova ali menedžerjeva? Ko pa na vogalu, na katerem je sam nekoč igral, zagleda deklico, ki igra violino, ji navrže nekaj vzpodbudnih besed in nekaj drobiža, namesto da bi zgrabil kitaro in z njo zaigral v duetu - ne le, da bi denar kar letel, ampak bi deklico prelevil v globalno pop senzacijo. Toda Justin ve, da bi bilo to nesmiselno, ker pač deklici brez producentov, menedžerjev in promotorjev ni pomoči. Naj se najprej prilepi na YouTube.
(le v Planetih Tuš)