Teror zgodovine

Ko je Japonsko zadel popolni vihar (masivni potres + apokaliptični cunami + izbruh radiacije), so bili ljudje tu, na Zahodu, navdušeni nad tem, kako mirno in kako stoično so Japonci vse to prenesli - brez panike, brez histerije, brez nasilja, brez plenjenja, brez protestov. Nekateri so to pripisovali japonski vzgoji, budizmu, zenu, bušidu in takim rečem. Drugi so to pripisovali japonski ubogljivosti, njihovi veri v avtoriteto: če so oblasti rekle, da ni nobenega razloga za paniko, ni nobenega razloga za paniko. In pika. Oblasti so pač bolje informirane od malih ljudi - in le zakaj ne bi zaupali tistim, ki so bolje informirani? Tretji pa so to pripisovali japonskemu fatalizmu, češ da so Japonci povsem pomirjeni s svojo apokaliptično usodo - zgodbe o katastrofah in apokalipsah, bodisi potresnih, tajfunskih, vulkanskih ali atomskih, se iz generacije v generacijo prenašajo kot miti, tako da Japoncev ne more več nič prestrašiti.
Toda japonski pisatelj Kazumi Saeki, čigar članek Za žalovanje še nimamo časa je objavila tudi Mladina, je dal jasno vedeti, da japonska reakcija na katastrofo ni bila nujno le posledica budizma, fatalizma in vere v avtoriteto: »Zagledal sem prizore katastrofe, a odkrito povedano se mi je uničenje zdelo razmeroma majhno. Ko sem prispel domov, je bila ključavnica na vratih uničena, po tleh so ležale knjige, zgoščenke in plošče, ki so popadale s polic. A vse je bilo suho in moja ocena o obsegu katastrofe je ostala enaka. Moje mnenje se je povsem spremenilo šele, ko sem po tranzistorju na ročni pogon, svojem edinem viru podatkov v popolnem informacijskem mrku, postopoma izvedel, kaj se je v resnici zgodilo.«
Japonci, ki jih je zadela katastrofa, so bili povsem odrezani od sveta, informacij, medijev, televizije in interneta. Vse je pač odpovedalo, razsulo, odneslo. »Mobilni telefoni niso delovali in tok informacij je presahnil.« Tisti, ki jih je zadela katastrofa, niso videli tega, kar smo videli mi, oddaljeni opazovalci. Ker niso videli dimenzij tega, kar se dogaja, niso bili panični - panični smo bili mi, ki smo vse to le gledali. A po drugi strani: to, kar jih je doletelo, je bilo tako hudo, tako temeljito, tako radikalno, tako destruktivno in tako apokaliptično, da so imeli občutek, da je konec sveta (»Big One«). In glede na slike, ki smo jih videli, bi to lahko tudi res bil konec sveta. Kako bi lahko mislili drugače? To, kar se jim je zgodilo, je ustrezalo opisu konca sveta - in zakaj ne bi v tisti situaciji, vsaj za hip ali dva, verjeli, da je ta katastrofa globalna, da je torej zadela ves svet? Ko je konec sveta, pa ne zganjaš panike, ne? Ko je konec sveta, tudi ne kličeš na pomoč. Le zakaj? To izgleda trapasto - prvič, ker je prepozno, in drugič, ker je nesmiselno.
Kar nas seveda spomni na japonske vojake, ki so se po koncu II. svetovne vojne še vedno desetletja skrivali, misleč, da vojne še ni konec. Tak je bil recimo Hiru Onoda, ki je po koncu vojne obtičal na Filipinih ter se s tremi tovariši zavlekel v hribe in džunglo, kjer so nadaljevali s sporadičnimi gverilskimi akcijami. Ameriška vojska je z letal metala letake, na katerih je pisalo: »Vojna se je končala 15. avgusta! Pridite s hribov!« Onoda ni verjel: prepričan je bil, da gre za potegavščino, sovražno propagando. Ko mu je v roke prišel letak, ki ga je podpisal japonski general Jamašita, prav tako ni verjel: potegavščina! Tudi letakom, ki so jih podpisali njegovi najbližji, ni verjel. Njihovim pismom prav tako ne. Še časopisom ni verjel - v tem je videl le fabrikacijo. Da vojna še vedno traja, je verjel vse tja do leta 1974, ko je dahnil: »Smo res izgubili vojno? Kako smo bili lahko tako šlampasti?« Dve leti prej so na Guamu, v neki džungelski votlini, našli japonskega vojaka Šoičija Jokoija, ki je prav tako mislil, da vojna še vedno traja - nekaj mesecev za Onodo pa so na Indoneziji našli še Terua Nakamuro, zadnjega japonskega vojaka, ki se je skrival, misleč, da vojna še vedno traja.
Ne brez razloga: Onoda, Jokoi in Nakamura so bili odrezani od sveta. Televizije niso imeli. Interneta še ni bilo. Tega, kar so tedaj videli drugi, niso videli. In seveda, glede na to, kako kruto, divje in apokaliptično je izgledala vojna na Pacifiku, so povsem upravičeno verjeli, da se ne bo nikoli končala. Onoda, Jokoi in Nakamura niso vedeli za atomski bombi, za Hirošimo in Nagasaki, kar pomeni, da niso vedeli, da lahko tako kruto, divjo in apokaliptično vojno konča le prava apokalipsa, atomska bomba - simulacija konca sveta. Še manj pa so vedeli, da je obstajala tudi alternativa: da Američani atomskih bomb ne vržejo. Da torej Japonsko h kapitulaciji prisilijo s konvencionalnimi sredstvi, s konvencionalnim orožjem - z izkrcanjem, letalskim bombardiranjem in tako dalje. Toda če bi Američani ubrali to pot, potem na Japonsko ne bi prišli pred sovjetsko Rdečo armado, kar pomeni, da bi bila Japonska sovjetska, ne pa ameriška.

Atomska apokalipsa ali Stalinov teror?

In to ni prišlo v poštev: prvič, Američani so morali prehiteti Sovjete, drugič, če so hoteli prehiteti Sovjete, so morali vojno na hitro končati, in tretjič, če so hoteli vojno na hitro končati, so morali aktivirati atomsko bombo in uprizoriti konec sveta. Konec sveta je bil argument, ki je Japonsko prisilil k takojšnji kapitulaciji. Ko je konec sveta, je pač vsega konec - tudi vojne. Odpor nima več nobenega smisla. Slika konca sveta je prišla s terorjem zgodovine, toda teror zgodovine ni bil to, da je Japonce zadela atomska bomba, ampak to, da je obstajala tudi alternativa, da je obstajala tudi druga možnost, da je obstajal tudi drug scenarij, da je obstajal tudi plan B. To je teror zgodovine! Občutek, da bi bilo mogoče tok zgodovine spremeniti - občutek, da bi se lahko zgodovina odvrtela tudi drugače. Brez atomske apokalipse, brez inscenacije konca sveta.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so cveteli senzacionalistični, napol tabloidni vojni trilerji, tako imenovani as-if trilerji, ki so nas prepričevali, da je tok zgodovine mogoče spremeniti, ali bolje rečeno - da so vse potencialne alternative slabše od Zgodovine. Vzemite le sloviti Higginsov roman Orel je pristal, v katerem Nemci pripravljajo atentat na britanskega premiera Winstona Churchilla. Lahko si mislite: če bi atentat uspel, ne bi prišlo do pravočasnega zavezniškega izkrcanja v Normandiji. Če ne bi prišlo do pravočasnega zavezniškega izkrcanja v Normandiji, bi II. svetovno vojno dobili Nemci (in Japonci, se razume), ne pa zavezniki. Ergo: Nemci skušajo z atentatom spremeniti tok zgodovine. Ironija je v tem, da Britanci pustijo, da jim atentat uspe - trik pa je v tem, da jim podtaknejo Churchillovega imper-
sonatorja, nekega šekspirjanskega igralca, ki je zelo podoben Churchillu. Nemci ubijejo lažnega Churchilla, misleč, da so ubili pravega Churchilla in da so s tem tok zgodovine spremenili, toda s tem, ko so uspeli, ko so torej tok zgodovine spremenili (in ko so dali zaveznikom varni, nemoteni manevrski prostor za izpeljavo izkrcanja v Normandiji), so sami zgodovini le omogočili, da se je odvrtela tako, kot se je hotela in morala odvrteti.
Toda ne spreglejte prave poante teh trilerjev: alternativna zgodovina ni tisto, kar bi se lahko zgodilo, ampak to, kar se je zgodilo - to, kar bi se lahko zgodilo, je huje od tega, kar se je zgodilo. Sporočilo teh vojnih trilerjev, ki so bili tudi pri nas zelo prevajani in zelo priljubljeni, je bilo nedvoumno: živimo v alternativni zgodovini! Alternativa ni tisto, česar nismo doživeli, ampak to, kar smo doživeli. Sploh pa: mar se ne zdi zgostitev sodobne zgodovine tako silovita (finančna in gospodarska kriza, arabske revolucije, štrajki, množični protesti, vojne, Darfur, genocid, vojaški poseg v Libiji, japonski popolni vihar, potres na Haitiju, izlitje nafte v Mehiškem zalivu, vulkanski pepel nad Evropo, terorizem, masivne polucije, vse hujša slumizacija ipd.), kot da ne živimo v pravi zgodovini, ampak v alternativni zgodovini? Mar se ne zdi zgostitev zgodovine tako silovita, kot da živimo v tisti paralelni, nepredvidljivi, kaotični, revolucionarni zgodovini, v kateri je vse mogoče? Kaj če je konec sveta, pa tega ne vemo? Ne pozabite, da mi, tu na Zahodu, nimamo takega zaupanja do oblasti, politike in uradnih virov kot Japonci: če oblasti rečejo »brez panike«, je to razlog za paniko. In če oblasti rečejo, da ni konec sveta, pomeni, da je sveta konec. Toda razlika med stoičnostjo japonskega človeka, soočenega s simulacijo pompejsko-atlantidskega konca sveta (potres-cunami-radiacija), in stoičnostjo zahodnega človeka, soočenega s simulacijo polit-ekonomskega konca sveta (finančna in gospodarska kriza), je nezgrešljiva: zahodni človek verjame, da bo kapitalizem preživel konec sveta. Sveta ne bo več, toda kapitalizem bo še vedno obstajal.
Hirošima in Nagasaki sta po atomskih bombah izgledala kot Zemlja po koncu sveta. Ne le da je bila tedaj nekaj novega atomska bomba, ampak je bila nekaj novega tudi ta slika konca sveta. In del japonske obale, ki ga je zdaj zadela potresno-cunamijsko-nuklearna katastrofa, izgleda kot Nagasaki oz. Hirošima po detonaciji atomske bombe - kot simulacija konca sveta. Kar zadeva Onodo, Jokoija in Nakamuro, lahko vojne tudi ne bi bilo konec. In kar zadeva Japonce, ki so bili v žrelu potresno-cunamijsko-nuklearne katastrofe, bi bilo lahko sveta tudi konec.
Pravi - in obenem srhljivi - smisel te »alternativne zgodovine« pa ujamemo, če se vrnemo k Japonski. Kaj je bil pri Japonski alternativni scenarij, B-plan? To, da ne doživijo konca sveta - to, da ne izkusijo atomske apokalipse, da Američani ne vržejo atomskih bomb, da Američane prehitijo Sovjeti, da Japonsko okupirajo Sovjeti, ne pa Američani. Alternativa je bila torej to, da Japonci padejo pod Sovjete, ne pa pod Američane. Kaj bi se zgodilo, če bi Japonci padli pod Sovjete, lahko le špekuliramo, toda z malce fantazije lahko sklepamo, da bi Japonce čakali gulagi, čistke in teror - in povsem mogoče je, da bi Stalin pobil milijon Japoncev. Ergo: alternativa atomski apokalipsi je obstajala, toda lahko bi bila hujša od atomske apokalipse, hujša od konca sveta.
Zgodovina se je pri Japonski leta 1945 omejila na vprašanje: atomska apokalipsa ali Stalinov teror? In ta hudičeva alternativa spominja na »sibirsko alternativo«, ki jo je v romanu Park Gorkega popisal Martin Cruz Smith. Če padeš v zaledenelo sibirsko jezero, imaš dve možnosti: da ostaneš v ledeni vodi in živiš še 30 sekund - ali pa da zlezeš iz ledene vode in takoj umreš. Pravi teror zgodovine ni atomska apokalipsa, pravi teror zgodovine ni Stalin - pravi teror zgodovine je prav hudičeva alternativa »atomska apokalipsa ali Stalin«, potemtakem možnost, da bi se zgodovina tudi v drugem, alternativnem, paralelnem scenariju odvrtela natanko tako kot v prvem ali pa da bi bila alternativa celo še hujša od tega, kar se je zgodilo. Teror zgodovine je spoznanje, da obstajajo hujše stvari od konca sveta. In zgodovina ni za tiste, ki se bojijo konca sveta.

Libijci se ne smejo osvoboditi sami!

Teror zgodovine zdaj izkušajo Libijci. Najprej se spomnite, kako sta se odvrteli arabski revoluciji v Tuniziji in Egiptu: ljudje so se postavili na glavni mestni trg in mirno protestirali ... in protestirali ... in vsak dan jih je bilo več ... in več ... in več ... dokler ni bila množica tako velika, da je bila prevelika, da bi lahko propadla. Oblasti so se najprej upirale, posegle po nasilju, toda ko je protestna množica dosegla »kritično maso«, je bilo jasno, da poti nazaj ni več. Množica je bila tako velika, da je zlagoma posrkala tudi vojsko - in diktator je odstopil. Revolucija je uspela. Zgodovina je bila na strani množic. Zahod je bil ob tem kakopak presenečen, da ne rečem šokiran, toda šokiran ni bil le zato, ker je ljudstvo nenadoma in nepričakovano množično vstalo, ampak zato, ker je revolucija uspela in ker je diktator odšel - praktično brez boja, brez klavnice, brez terorja.
In potem so se začeli prvi mali protestni shodi v Libiji. Zahod je takoj preventivno formatiral debato in naša pričakovanja: Libija ni Tunizija - Libiji se ne more zgoditi Tunizija! V Libiji revolucija ne more uspeti! Libija je bolj zapletena od Tunizije! Pri tem so vsi pozabili, da so še malo prej rekli: Egipt ni Tunizija - Egiptu se ne more zgoditi Tunizija! V Egiptu revolucija ne more uspeti! Egipt je bolj zapleten od Tunizije! V Egiptu se je zgodila Tunizija - revolucija je uspela. Le množenje egiptovske množice - in vztrajanje te revolucionarne množice - je trajalo malce dlje. Toda Zahod, šokiran nad nenadno in nepredvideno izgubo Tunizije in Egipta, ni smel pustiti, da Libija postane Tunizija ali Egipt - po Tuniziji in Egiptu ni hotel izgubiti še Libije, zato je naredil vse, da Libija ne bi postala Tunizija ali Egipt. Ali bolje rečeno: Zahod ni pustil, da bi se Libija osvobodila sama. Še bolje rečeno: Zahod ni pustil, da bi množica postala tako velika, da bi bila prevelika, da bi lahko propadla.
Tudi Libijci so se postavili na glavni mestni trg in mirno protestirali ... in protestirali ... in vsak dan jih je bilo več ... in več ... in več ... Gadafi je posegel po nasilju ... padle so prve žrtve ... toda še preden bi lahko ta množica dosegla »kritično maso« in še preden bi lahko poskrkala tudi vojsko (ja, Gadafi je angažiral plačance, toda Mubarak jih je tudi!), je Zahod oznanil, da Gadafi pobija lastno ljudstvo (kaj drugega pa je počel Mubarak?), da je to nesprejemljivo (tako hitro?) in da je treba preprečiti pokol, sprejeti resolucijo o prepovedi preletov nad Libijo (no-fly zone), formirati koalicijo voljnih in vojaško posredovati. Kajti: Libija ni Tunizija. Tunizija ni potrebovala »humanitarne intervencije« - Libija jo je potrebovala. V Egiptu civilistov ni bilo treba zaščititi - v Libiji jih je bilo treba zaščititi. Tunizija se je lahko osvobodila sama - Libijo je moral nujno osvoboditi Zahod.
Točno: Libija ni Tunizija. Libija ima nafto. Nikar ne mislite, da je Nicolas Sarkozy Libijo napadel le zato, da bi bil bolj popularen. Toda voditelji koalicije voljnih nafte taktično niso omenjali - tako kot je niso omenjali pri Iraku. Kot da ni Libija največji afriški rezervoar nafte - in kot da 85 % nafte ne izvozi v Evropo. Hja, potrebnega je bilo kar nekaj teatra, da bi Zahod upravičil svoj slogan »Libija ni Tunizija«. V resnici je bilo potrebnega veliko teatra. Mar niso rekli, da je Arabska liga resolucijo in »humanitarno intervencijo« koalicije voljnih (prvo Natovo intervencijo v Afriki!) odločno in enoglasno podprla? Zdaj se je izkazalo, da ta podpora ni bila odločna, kaj šele soglasna. Ravno obratno: svoj glas resoluciji je dala le peščica članic Arabske lige, medtem ko druge na »usodno« zasedanje sploh niso prišle. In dalje, mar niso rekli, da je Savdska Arabija podprla resolucijo in »humanitarno intervencijo«? Mar niso rekli, da je bila podpora Savdske Arabije kot arabske in zalivske velesile odločilna? Trik je v tem, da oboje drži: ja, Savdska Arabija je podprla resolucijo in »humanitarno intervencijo«, in ja, podpora Savdske Arabije je bila odločilna. Vprašanje je: kaj je Savdska Arabija dobila v zameno? Obljubo, da jo bodo pustili pri miru? Obljubo, da se Zahod v njene notranje zadeve ne bo mešal? Obljubo, da Zahod ne bo »humanitarno interveniral«, če bodo savdske množice zahtevale »zamenjavo režima«? Ne, nič od tega, ampak nekaj hujšega, kot poroča Asia Times: dovoljenje za vojaško posredovanje v sosednjem Bahrajnu! Dovoljenje za brutalni, represivni, vojaški obračun s protestno bahrajnsko množico, ki je hotela zrušiti bahrajnsko diktaturo. Savdska Arabija je dobila dovoljenje za napad na bahrajnske protestnike - Zahod je dobil dovoljenje za napad na Libijo, raj za neoliberalno in imperialno privatizacijo.
Zahod - via Barack Obama via Hillary Clinton - je dal Savdski Arabiji dovoljenje za obračun z bahrajnskimi civilisti, da bi lahko libijsko ljudstvo osvobodil, preden se ne osvobodi samo. Zahod je dal Savdski Arabiji dovoljenje za obračun z bahrajnskimi civilisti, da bi lahko libijskemu ljudstvu preprečil, da bi se osvobodilo samo - libijski množici ni pustil, da bi prerasla v revolucionarno množico. Ko množica preraste v revolucionarno množico, postane nepredvidljiva in neobvladljiva - in strašljiva. Resolucija je bila izsiljena, le teater. »Humanitarna intervencija« - humanitarna skrb za libijske civiliste - ni nič manjši teater. Kar potrjuje tudi skrajno dvorezno zahodno navdušenje nad arabsko svobodo. Samo pomislite: Zahod svobodo Arabcev - ali pa željo po svobodi - glorificira, obenem pa dela vse, da Arabci ne bi prišli v Evropo. Begunce iz arabskih dežel - tudi iz kalvarične, bombardirane, šokirane Libije - povsod zavračajo. Nihče jih noče. Zahod jih rad vidi svobodne, toda v Afriki, ne pa v Evropi. Svobodni bodite doma, ne pa pri nas! Kar me spomni na lepenovce, privržence francoskega nacionalista/šovinista/rasista Jean-Marieja Le Pena, voditelja Nacionalne fronte, ki so na očitke, da so rasisti, odgovarjali: Ne, ni res, da smo rasisti, Arabce in črnce imamo radi, toda radi jih imamo v Afriki, ne pa v Franciji!
Še nedavno so zahodni mediji in zahodni diplomati z veseljem poudarjali, kako varne so arabske dežele, recimo Sirija. Ponoči se lahko povsem mirno in brez strahu sprehajaš po ulicah! Nihče ti noče nič žalega, nihče te ne skuša oropati, nihče te ne skuša pretepsti, nihče te ne skuša posiliti! Pri tem so kakopak zamolčali, da je varnost v Siriji in drugih arabskih diktaturah le replika varnosti v nekdanjih vzhodnoevropskih diktaturah, kjer so se lahko ljudje prav tako ponoči mirno in brez strahu sprehajali po ulicah. Problem je bil le v tem, da se ponoči ni nihče sprehajal po ulicah - kdor se je ponoči sprehajal po ulicah, je bil sumljiv, ali bolje rečeno: kdor se je ponoči sprehajal po ulicah, je ogrožal varnost, kar pomeni, da ga je bilo treba odstraniti, pregnati, ustrahovati, legitimirati, šikanirati in tako dalje. Ponoči je bilo varno prav zato, ker ni bilo nikjer nikogar.

Gadafi ali neoliberalizem?

Toda to zahodno glorificiranje varnosti arabskih diktatur nam pove vse o tem, kako Zahod vidi te arabske dežele: kot replike nekdanjih vzhodnoevropskih diktatur. Arabci naj živijo v diktaturi, to pa zato, ker diktatura nudi varnost. In trik ni v tem, da diktatura nudi varnost prebivalcem teh arabskih dežel, ampak v tem, da diktatura nudi varnost Zahodu - varnost pred Arabci, pred arabskimi imigranti, pred arabskimi begunci, pred vsemi tistimi Arabci, ki bi varnost raje zamenjali za svobodo in prebegnili na Zahod. Kot veste, je Zahod to »varnost« mastno plačeval, vzdrževal, financiral - Gadafija je oboroževal, da Libijci in drugi afriški begunci, ki so se stekali v Libijo, ne bi mogli pobegniti v Evropo, na Zahod. Libija je bila berlinski zid. Zato so arabske revolucije Zahod tako šokirale: Hej, če se bodo osvobodili, bodo prišli k nam! Da se zdijo Zahodu Arabci nekompatibilni z zahodno svobodo, kaže tudi to, da bo v Franciji, prvotni voditeljici »humanitarne intervencije« v Libiji (in novi voditeljici svobodnega sveta), od 11. aprila prepovedano zakrivanje obraza - ženska, ki bo na javnih krajih nosila burko ali nikab, bo kaznovana (kakor bo kaznovan tudi ta, ki jo spodbuja k zakrivanju obraza). Plačati bo morala 150 evrov, obiskovati pa bo morala tudi tečaj, na katerem ji bodo razložili, zakaj ni dobro, da nosi burko ali nikab, kar pomeni, da jo bodo skušali narediti kompatibilno z zahodno svobodo. In z zahodno varnostjo - kajti njen obraz bo po novem tako transparenten, kot so bile transparentne noči v vzhodnoevropskih in arabskih diktaturah.
Ekonomsko vprašanje, kdo bo prej prišel do nafte, libijsko ljudstvo ali Zahod, se je prelevilo v humanitarno vprašanje, kdo bo prej prišel do libijskega ljudstva - Gadafi ali Zahod? Američani so morali leta 1945 na Japonskem prehiteti Sovjete, toda Zahod je moral v Libiji prehiteti Libijce - in jim preprečiti, da bi se osvobodili sami. Zahod je »humanitarno« posredoval, da se Libijci ne bi osvobodili sami. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi jim pustil, da bi se osvobodili sami? Točno, libijsko ljudstvo je imelo dve možnosti, dva scenarija, dve potencialni zgodovini:
* V prvi vztraja pri protestu na glavnih trgih in kopičenju množice, tako da zlagoma posrka tudi vojsko, odpihne Gadafija in se osvobodi samo, pri čemer tvega tudi velike žrtve in Gadafijev apokaliptični srd in tako dalje, saj se zaveda vseh potencialno srhljivih in skrajnih posledic svoje odločitve.
* V drugi pa pusti, da ga osvobodi Zahod, »humanitarna intervencija«, koalicija voljnih, pri čemer mu nihče ne jamči, da bodo žrtve manjše - ravno obratno, s tem tvega, da se bo prelevilo v neokolonialno posest osvoboditeljev in da ga morda čaka še hujši pekel, tlakovan z neoliberalnim pohlepom, imperialno aroganco in novim Gadafijem, ki mu ga bo vsilil preračunljivi osvoboditelj, še toliko bolj, ker je neoliberalizem tako skrhan, tako skriziran, tako podhranjen in tako depresiven, da bo Libijo zelo verjetno popadel kot sestradan pes.
Koliko ljudi bi umrlo, če do zahodne intervencije ne bi prišlo? Nikoli ne bomo vedeli. V kateri izmed obeh zgodovin bi umrlo več ljudi? Nikoli ne bomo vedeli. Katera izmed obeh zgodovin je prava - in katera je le alternativa drugi? Kaj če je alternativa prav ta zgodovina, v kateri Libijce osvobodi Zahod? In kaj če je prava zgodovina tista, ki se zaradi zahodne intervencije ni zgodila? In tu Libijci izkusijo teror zgodovine - neznosno kombinacijo občutka, da bi se lahko zgodovina odvrtela drugače (neizmerljiva alternativa), in strahu, da bi bilo lahko tisto, kar se ni zgodilo, hujše od tega, kar se je zgodilo, ali pa da je bilo to, kar se je zgodilo, hujše od tistega, kar se ni zgodilo. Vprašanje je le: ali je s tem arabske revolucije konec?